Skozi park sprehajam spomladansko sonce.
Tvojo ljubezen sem že davno razdelila.
Dvomim v to, a hkrati se zavedam,
da sem za vedno te izgubila.

Se spomniš, stala sva ob reki,
v zimskem hladu pomodrela?
Ljubezen večno sva takrat si obljubila,
a danes, vse, prav vse, kar je bilo,
z menoj in mojim srcem je odšlo.
Neznanokam. Če bi takrat le našla si pristan.
A naivnost ni na strani srečnih.
Bila sva tako...tako...mlada.
Mlada, neizkušena, neumna.
Z roko v roki sva podila ptice
misleč, da vse ostaja, čas ne teče.
Pogosto nate mislim, spominjam sebe, snežne se kraljice,
in tebe, ki vzel si zadnji košček mojega srca s seboj.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---