Včasih je Angel črna ptica
Spušča se na moje dvorišče
S svojimi predirnimi očmi
Ošabno pada,
V upanju, da me ulovi,
M...

Ujet med štiri prazne, hladne stene,
kjer te pustota stresa do kosti,
ko nimaš več izbire prav nobene,
razmišljaš kdo in kaj...

V sebi skrivaš moč,
na dnu srca sijaj,
ne čakaj cilj, da kdo ga da,
cilj osvoji sam.

Mežikam v temo in se lomim kot steklo,
čeprav odsev ostaja.
Dovolim, da mi vzamejo nasmeh -
samo za malo.

Na pragu modrih mož razbita zdaj,
razčetverjena ležiš brez diha,
kar nam pekel je, včeraj bil je raj
živa prej ...

Spoznanje, ki so dolgo ga iskali,
da rešitve ni, nikdar niso spoznali...
Jokala narava, jokal je svet,
groza prihajala je spet ...

Prižgala si lučko prve ljubezni
in čas je ni upihnil.

Plah pogled temnih oči,
lasje, ostriženi na paža,
barve zrele ajde,...

lovil ravnotežja s podnebjem.
Srce se je
motor in metulj,
vedno samo
v znak obstanka,
pognalo v širok...

Vsak dan enak..
isti obrazi, isto vse..
le tebe ni..
pogrešam te..
tvoj nasmeh.. prelepe oči..
Pogrešam te...

zakaj so moje sanje slabše od resničnosti
vedno več nas umira na kavljih, ki visijo iz neba
draga moja, ki me imaš nabodenega na vilici Beri dalje...