Dost je blo klišejev...
Grem na lepše. 

Ujeta v blaznosti miru
le tisti bežni trenutek
ko si tu

čakam te

Ne moreš biti drevo,
ki raste iz kamna,
če si kamen.

Ne moreš se sprehajati
po obali, ne da bi
zrl v obzorje. 

Ni greh, če govorim zahrbtne govorice! Ni greh, če lažem se človeku v lice. Ni greh, če sol natrosim ranjencu na rano, a vendar greh...

Že davno so listi z dreves
porumeneli in padli na tla,
kaplja, ujeta na njh,
že davno poniknila v tla.

Oče pravi da sme še nezrel
in morda bi še verjel
če bila bi ne resnica
da vsaka ki sem jo ljubil, bila je prasi...

Sebi zvesta ostajam.
Ampak potem...
potem...
potem naju ni.

Sonce in veter
skupaj z roko v roki
me posušita.

Počakaj.
Vstavi se.
Samo to.
Daj si trenutek.
Zadihaj.
Pozabi.
Samo bodi.

Ta pesem je moja hiša,
zgrajena s pomočjo tvojih rok.
In okna ogrnjena v hladni dih tvojih besed
se razmnožujejo v belo svetlobo. Beri dalje...