| Napisal/a napsy, v sreda, 23. feb. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kadar čisto ponorim,
slava hitro mi izgne.
V sanjah um si pobestrim,
vsa vez do tukaj se prekine.
Vezava do ljudi se obrne,
končna faza je že na nam.
Vzrok zakaj lonec se prevrne,
ker svet postal je temn sam. Kjer iščem si odgovor,
tam le je muke kraj.
Dopade se mi n'ben pregovor,
zakaj, o le zakaj? Tam ko zver jaz sem se ustavil,
ves svet je ponorel.
Kam zver sem jaz se postavil,
ves svet je pobesnel.
Kar drugi mi dajo,
vrnem jim kot prst.
Pokažem jim postajo,
ki pelje jih v krst. Če koga zanima resnica,
ki jo najde v temi.
Edino tam so mi solzice,
zato se mi stemni.
Sam postajam žrtev lastne krvi,
ki nikoli, in nikoli se ne razsvetli. Vse kar morda sem veljal,
moral sem zgubit.
V vročo deželo sem zapeljal,
ker mogel sem dom pustit.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
