| Od Amadeus | 
					
			| Podoba časa se izmika,nič se ne ve, kdaj, kako.
 Izmaličene podobe se
 skrivaj zavijajo v tuje kože.
 Kot plašč poraza, ki se umika brezupu.
 Kot plašč priznanja, ki nikoli ne spregovori.
 Zavijajo se v kože zgubane od truda.
 Tako hinavsko nosijo ponos,čemu, zakaj?
 Pa tako slabo so sešiti.
 Odrti nasmehi se utapljajo v solzah.
 Odrti zmagovalci,
 nosijo poraz.
 Ni več stebrov.ni temeljev.
 Le ruševine
 zatirajo prehod.
 Uporniki ostajajo onkraj zidov.Ponižani, razžaljeni.
 Stojijo pokončno.
 Ne rabijo več stebrov.
 Komentiraj pesem na forumu.(1 komentarjev)
 
 |