|
Občasno spominjaš me nase, duša zmrzlaka,
na tiste dneve blodeče, ko sem izgubljene
predstave tavajoč sredi gošče neomejene
iskal brezglavo v okrilju temnih senc somraka
razbitega iz svetlečih zenic, ki želene
so pod listi zibajoče praproti kraj uzrle
blagoslovljenega v vrenju snovi odmrle,
nekdaj žive, zdaj ugodje za gliste rejene, trudeče, da na mrhovišču bi truplo žrle
in pile kri suhih ven iz kipečih organov,
za katerimi več ne žalujem in, vendarle, dočakal sem pesem krokanja lačnih gavranov
z željo, da končno ležem ob stran večne pozabe
sledeč glasu, ki pravi, da sva prispela domov. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
