| Napisal/a vodnar, v ponedeljek, 01. feb. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ujet med štiri prazne, hladne stene,
kjer te pustota stresa do kosti,
ko nimaš več izbire prav nobene,
razmišljaš kdo in kaj zares da si.
In tu spoznaš, kako življenje vene,
kako ob tebi čas naprej beži;
in ko ne najdeš sreče zaželjene,
ko ravnodušje stisne te v pesti,
tedaj je konec s tabo...Le samota
je tvoja zvesta, stalna spremljvalka,
ki se vsesa ti v dušo kot pijavka.
In jo zaman poskušaš se otresti;
s teboj povsod je, v družbi in na cesti,
pijancu roga se ti preko plota.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
