Morje.
Pomežik svetilnika.
Ne me basat
Feniks.
Qui vivra, verra.
Ah, boli.

spet je tako...

TIŠINA
STRAH,

strah, da ostanem samo cunja,
ponošena na tujih telesih,
strgana...

Golo v vazi dežja čaka,
da ga odkrije čudež.
Golo misli, da je provokativno
pa le cvetje upogiba.
Smešno...
Misli, da bo č...

Težko govoriva,
kadar se srečava.
V obraz zardiva,
ko spregovoriva.

Težko breme postajajo besede...

Bil si kot sončni vzhod,
ko si se prikazal
in od tega trenutka,
sem se bala sončnega zahoda.

Odkar pomni moje srce,
še preden začelo se zavedati je bitja,
nosi v sebi tvoje le ime.

skozi
prosojnost kože
prodirajo misli
oprane
v jutranji rosi
počasi drsijo

Odprla so se notranjim očem
svetlobna telesa vseh božjih tem,
naenkrat zagledam nevidne ljudi,
premočna svetloba od njih me ...

Narava se prebuja
jaz pa še kar spim
mislim da zamujam
to česar ne dož´vim

zunaj je pomlad
...

Le kam tako drvi, drvi ta vlak življenja,
le kam se mu mudi saj poln je trpljenja,
trpljenja nedolžnih ljudi – zakaj tako hiti? <...