| Napisal/a ajda, v sobota, 30. jan. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Legam v prazno naročje spominov,
ki so že zdavnaj izgubili svoj
vonj v objemu hladu, ledene osti
se režijo, ko zabadajo v moje
drobovje in ostri čekani trgajo
drobceno seme porojenega upanja,
ki se stiska v kotu in čaka, da
ga prebodejo in obesijo na krov
ladje, ki še vedno zasidrana
čaka, da pregriznem popkovino in
izpljunem sluzasto gmoto misli
smrdljivega pristana, prebodem
platno, kjer vrtijo film, ki sem
ga že neštetokrat srkala s
prežvečeno slamico in odprem
zaslepljene veke, ki zakričijo,
ko se svetloba dotakne mojih
presušenih solz, ladja udarja ob
pomol, dlani ostanejo razprte.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
