Napisal/a rožica, v petek, 22. jan. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Poimenovala sem te, najina ljubezen,
ne, to ne, to je moja ljubezen,
to je del mene, mojega sveta,
tu ni mesta za tebe-ni mesta za dva.

Bili lepi so časi, ko čustvo gorelo je,
nepozabno doživetje, ostalo v meni vse,
dolge noči: ljubezni, strasti,
žalostno to: " Bile so sanje, ne ti."

V snu sva trdne gradove gradila,
nežna si čustva drug drugemu poklonila,
ob ognju se toplem, strastno ljubila,
po snegu se mokrem, do onemoglosti lovila.

Nekega novoletnega dne,
me zla slutnja obiskala je,
videla v njej tvoj sem odmik.
srce je zastalo, izustila krik; Ne!

Skrbno prikrival vse,
lepo izdelal plane si te,
nekaj se ti ni izšlo,
na drugi te strani, razumel ne bo.

Če tega ne veš, bila sem to jaz,
v dlani sem svoji skrila obraz,
nič več priznala da težko mi bo,
naravnost dodala:Dobro, kakor želijo, naj bo!

Sedaj pa še vedno na mestu stojim,
zrem v daljavo, smisla ne dobim,
kako lepo mi sončece sije,
hočem nazaj del svoje energije!

S teboj odšlo je vse,
tako dobro zavedam se,
tudi to vem, da prebiraš me ti,
nimaš poguma, da bi oglasil se mi!

Tudi največja sreča se enkrat konča,
najlepše pesmi piše iz dna se srca,
največ ljubezni prepozna se takrat,
ko ti jo usoda, jemlje iz rok.


Dolga se pot za nama že vije,
nič ne bo iz te kalvarije',
ker nočeva doreči stvari,
naprej in naprej, vkup vleče vezi.

Hrabro v prsih srce imam,
v njemu prebiva ljubezni roman,
dobila Božji sem blagoslov,
ne bom si privijala tvojih okov.

Puščam ti prosto svobodo duha,
v srcu ljubila, ker to mi Bog da',
sprejela te bodem v svoj objem,
če nekoč boš želel, se ogreti v njem!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)