| Napisal/a rožica, v sobota, 02. jan. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Neverjetne se nam dogajajo reči,
kaj se v življenju vse nam pripeti,
koliko moramo prehoditi poti,
da se naučimo vsega mi!
Potem pa nas zob časa dohiti,
pokaže nam prave zmesi,
ker se z njim ne strinjamo v popolnosti,
nas ta krepko namuči.
Od napora dobimo žuljave roke',
od prevare strto srce,
od vere slabo prepričanje,
in vse to nas potre.
Želimo si pravih poti,
veliko ljubezni od vseh ljudi,
eno hrepenenje v soju luči,
srečen konec na kraju poti.
Ali vedno ni tako,
usoda se včasih poigra krepko,
začeto nam pot, obrne z lahkoto,
ne dobimo se več, vse nam je v napoto.
Kako se soočati s dejstvom tem,
nekaj si pričel, a ni kar si želel,
pomota je velika ne vidiš se ven,
kaj pa sedaj, je v temu problem?
Ko takole orješ življenja poti,
prenekatera je stvar prikazana v drugačni luči,
a kaj moramo zaradi tega,
potrebne so izkušnje, katere nam življenje da.
Življenje ti dalo veliko je reči,
tudi njega da ljubiš ga ti,
a žal bil je nepravi čas,
vse se obrnilo, pozabilo na nas.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
