Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Mali je svet, če vidiš le sebe
premajhni za nebo, za ljubezenski par,
kdor le sebe nosi v sebi
ta drugega ne bo osrečil nikdar.
Ujeta bila je v njegove mreže
jo naučil je, do kod seže njen svet,
čeprav je bila vse dneve sama,
ji noči je pričaral telesno razgret.
Takšna svoboda je vedno brez bistva
ostale so misli, sanje, klepet,
srce ji je bílo brez prave širine,
prevečkrat je želja zadela oklep.
Kakšen pomen ima um le preko njega, ki je zajel vsak njen izdih, postal je stena drugačne svobode
čeprav je imela svoj jaz za navdih.
Življenje enosti je v dvojini normalno,
če se prepleta vsak duh do neba
takrat vsak začuti smisel obstoja,
ni ljubosumja še manj skritih solza.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a MirnaVolk, v 22-12-2009 07:18,
1. Posesivnost
Čudovito, sama sicer vidim v pesmi še vse kaj več kot posesivnost, pri izgledu pa bi pomagalo če, popraviš v tretji kitici tisto drugo vrstico. Lp, Mirna
(0 glas)
