Napisal/a matejkrevs, v sreda, 18. nov. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

 ...inu nejsim druziga vidil koker eno mlako oli
lužo vseh žlaht farbi inu te žabe nejsu žabe
bile, so bile krote.
(Primož Truber)

Ker se žab hudo bojim,
raje sploh ne hodim v gozd,
bolj strašnih spak svet videl ni
že od egiptovskih nadlog!

Debela krota, ki s težavo
čez spolzko cesto kobaca,
da ji njeno plosko glavo
kdaj avtoguma razpaca,

je vse preveč pogost prizor
na naših cestah v dneh nalivov;
mučilo dosti takšnih mor
me kot otroka je obilno.

Kako pa je s tolstostjo farov?
(Saj krota žre in žre brez mere)
So kvakali mi tisto staro:
brez ljubezni, upanja in vere

se, otrok moj, pač ne pride
kar tako mim svetga Petra!
Sem si mislil: ko bo videl
ves ta vaš špeh vam že da vetra!

Zato, ko zvon cerkveni kliče
in cela vas prikvaka k maši,
se jaz, anti-kvak prepričan,
za TV usedem rajši

in risanke zbledele buljim.
A mati kar naprej vzdihuje,
da si dušo bom pogubil,
da bom, kar je res najhuje,

v peklu kot pogan obvisel
in se v večnem ognju cvrl.
Take brusi mi in smisel
teh njenih pridig je, da vzrl

bi resnico naše vere.
Toda v meni nekaj umrlo
je naenkrat in za zmeraj.
V strop zahrujem na vse grlo:

daj mi vendar mir, zaboga!
Potem se vname hud prepir,
kjer je važno kdo bo koga
bolj užalil, bolj zabil,

da sva kakor tisti žabi
iz nedeljskega živžava
ki za muho stegovali
sta jezike, kot za stavo,

dokler ju nista zavozlali.
Tako pri nas minevajo
nedelje. Taka je navada.
In če se kdaj doseže sprava,

tak mir nastane, da je čudno.
Saj, živeti v harmoniji
se marsikomu zdi neumno
v teh naših katoliških močvirjih.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)