| Napisal/a Koško, v sobota, 24. okt. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Sonce spet razpršilo je oblake.
Veter zopet pihlja v toplem pišu.
Svet znova začel je biti.
A srce moje mi žaluje.
V meni težke kaplje
marširajo moj ritem.
Spet vidim tvoj obraz.
Še vedno ga hočem blizu,
tako blizu,
da poljub bo neizbežen.
Drevo začelo je cveteti,
vrabec znova htel je peti
in tulipan je prvič
odprl svoj cvet.
A moje srce še vedno zaprto.
V meni še vedno utrdba
ščiti ranjeno ljubezen.
Spet slišal sem tvoj glas.
In slišati ga hočem spet,
tako glasno,
da razbil bo utrdnjeni svet.
Luna brez oblaka se smeji,
zvezda s sijem zaihti
Noč je končno topla.
Ko bi le srce ogrela.
V meni kos ledu
zaprl je srce.
Spet videl sem tvoje oči.
In želim ujet' si tvoj pogled
samo zato, da toplo
stopil ves bo mrzel led.
Vijolica je razbila svoj ovoj,
narcisa polni vonj s pomladjo
in trobentica igra simfonijo.
A moji čuti slepi, gluhi, nemi!
Rabelj presekal vsako je žilo,
ki hrani hrepeneče srce.
Spet čutil sem tebe.
In rad bi harmonijo tvojih gibov,
petja in vonja,
da čutil zopet bom
ljubezen!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
