Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Ko že pozabil sem,
kako roka črko zavije,
prišla si ti
s spominom
na poeta dni.
Ko že prenehal sem
plesti besede svojih misli,
vrgla si klobčič navdiha,
da srce mi spet
zjutraj v verzih zadiha.
Ko že umrl sem
v upanju na novo pesem,
poslala si nadme vihar
gradeč vrtince poezije,
čudovite kot kralja vrtove vrtnar.
In ko že izpustil sem
vsako misel na prelepo muzo,
vrnila svoj obraz si predme
in ogrela pokopano poezijo,
v kateri čudovite podobe
tvojega obraza zaživijo.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
