Danes pada dež.
Pa saj ne umira svet.
Samo potiho joka.

Samo potiho joka,
glas je uto...

Travnik z žafrani,
vijolična preproga v vetru zadiši.

Danes loščim želje.
Tudi tiste, povsem zarjavele,
prebiram v dlaneh. Previdno, previdneje.

Le obdrgnem jih in razgrnem...

Vsaka hrana se prebavi,
še vsa nesreča v tvoji glavi,
pustit le treba je času čas
to dejstvo je prav za vse vas.

Poistovetit...

Spet spet spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Beri dalje...

Ko bom umru 
se bom u zlato skrinico zapru. 
Nad mano bodo sveče, 
take čis rdeče 
s plamenom goreče. 

Počutim se zaspano…
Želim zapreti oči, vendar mi nikakor ne uspe…
Veke nosijo ogromno težo,
pod katero še vedno ne obupa...

Nocoj si pravi.
Nocoj ni tu nikogar drugega.
Le ti,
V drugi polovici najine noči,
čeprav le roka v roki vroči.

Pretakala se misel po vijugah
razumu neodkritih še poti
porajala se večja moč je uma
iz občutij nepoznanih še ...

You used to be my best friend
You used to be my armor
I looked up to you...
But when I heard the things you sai...