utopim predvežje uma v trenutek
takojšnjega brezuma
čakam

V misli drugega
me zakoliči.
To cvetje,
ki več ne diši,
kot dvojnost,
blaznost,
prestrašenost.

Ščurki imetja,
prevara stoletja,
opaži so v lesu,
golota v telesu,
molk, ki odzvanja
ostanek dejanja,
tik pod gladino...

Betonski stebri stojijo,
betonsko konstrukcijo kviški držijo,
podpirajo mase mogočne,
vse dimenzije morjo bit točn...

Dekle še,
petnajst let staro
v soncu blešči njen se las,
dviga v nebo se do ptice,
ki poje kot zmore ji glas.

Človek, dekle,
ljubezen preko ceste,
tako čisto blizu,
nasproti mojih željnih oči,
v bližini dotika in srca,
le skozi...

Za skupno dobro!
Ja!
Oblak prahu in kava.
DA!
Omikanost...

???

Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.

Kdaj bo sonce zopet vzdrhtelo za naju dva?
Kdaj bo razpelo žarke v vsej svoji veličini?
Se bo to sploh kdaj zgodilo? Beri dalje...

Korenin  nešteto,
v listje ni odeto.
Stran želi,
bolečina ga duši,
a korenina močna ne popusti. Beri dalje...