Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
V to kletko iz maka nosim podobe od zunaj raztrgane slike in kose neba zapiram se v vakuum tvoje podobe sestavim te potem pa spet vržem ob tla
V soncu nabiram osnove za nove sanje ukradene verze, vonje po travi bleščanje tal in okus človeškega mesa Kaplje krvi lepim na rešetke Tvoje lase nabiram iz mojih oblek Zavijam jih v snope, pletem vrvi- še vedno sem pripeta v tvoje prsi
Objemam praznino in ona mi nežno vrača objem Včasih si predstavljam tvoje boke kot takrat ko me poljubiš in mi s tišino praviš da sem lahko svobodna v tvojem dotiku nadrealnosti
Jaz pa vem da nočem ven- zrak boli
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
