| Napisal/a enasm, v sobota, 29. jan. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Moja misel sredi ruševin,
ki nekoč bile so jaz. Pogled na moja polja,
komaj vznikla pšenica, pira,
toča pripravila je za oranje.
Moj vrt, rožice, zelenica,
prerašča plevel,
zmrzal, suša predtem. Ribnik v kotu vrta,
poln vode,
ki na gnojnico spominja. Magnolija,
ki pripravljala se je,
da zacveti. Napeti popki,
od zmrzali počrneli so.
To pomlad vzvetela, dehtela ne bo! Moj bankrot! Drobne snežinke,
mrzla bela odeja,
skrila je razdejanje to. Po licih solze polzijo,
kot kapljice morja,
tako slane so!
Morja žalosti, blečine... In ti se kot otrok zdiš,
ki s školjko prazniš morje to.
Ne poznaš globine,
ne črnine in neskončnosti
morskega dna. Brezračen prostor,
prostor brez zraka,
vakuum,
ki vase posrka,
vse kar se nahaja na poti tej.
Črna luknja vesolja! Praznina,
ki tako prekleto boli!
Pa vendar,
UPANJE,
da ko sonce spomladansko sneg stopi,
znova se v meni življenje razcveti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
