| Napisal/a bladerunner, v sreda, 22. apr. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kakor majhni, tenki prsti,
iz ognjice in iz dima.
Vonj po črni, suhi smrti,
med postavami svečnina.
Sije, liže in objema,
roke zlate in srebrne.
Ris telesa skriva tema.
Luč iz same teme črne.
Snop iz mraka, iz temine,
kleše še temnejšo temo.
Lik se sklanja iz oblike,
in polzi neslišno, nemo,
preko svetlih lis, gre vanje,
pluje med stolpiče sive.
Nož luči mu reže rane,
v prsih kot da nekaj bije.
Med postavami postava,
senca svojo senco išče.
Mu prek lic polzi, ko tava,
piš vetroven. Kot da kliče
vonj po črni, suhi smrti.
Vse okrog molče stojijo.
Angeli ali hudiči?
So bili? So še? Se zdijo?
Nad oltarjem mehko petje
dviga, nosi, povzdiguje.
Jutro sipa svoje cvetje,
kot galeja mehko pluje
preko sence, ki izginja,
lega mehka dlan, ki nože
mraka izdira. Svet spreminja
v vonj omamne, nežne kože.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
