Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Posamezne pesmi arrow Zgodba o kamnih in metuljih, 1

Zgodba o kamnih in metuljih, 1 Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Leo Modrin, v nedelja, 08. feb. 09
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Ko stojiš na tej nekaj kilometrov dolgi obali prekriti z mivko,
se ti odpira čudovit razgled čez ninski zaliv proti kamnitemu otoku Pag,
nato ti drsi pogled navzgor po mogočnem gorovju Velebit (Vele- Bit) in
se končno potopi v modrino neba - za njo ostane le še prostrano vesolje (Bit- vseh- Biti)...

Minilo je že nekaj let odkar sem bil prvič v Sabunikah.
Tam sem tedaj (leta 2000) s svojo družino preživel nekaj nepozabnih počitniških dni.
Naužili smo se morja in sonca, zame pa se je zgodilo še nekaj čisto
posebnega: Nekega dne smo zopet poležavali na Kraljičini plaži in se
hodili hladit v plitvo morje, pravi raj za otroke.

Sam ne vem zakaj, morda iz samega prijetnega brezdelja, sem vzel v
roke kamen, ki je ležal na obali - eden izmed tisočerih, vsaj na bežen
pogled brezobličnih malih gmot zlepljene mivke, na meji med morjem in
obalo. Ta čudni kamen sem začel obračati v svoji dlani in v nekem
trenutku sem zagledal podobo v njem: obraz, ki je na eni strani
izžareval polnost zdravja, na drugi strani pa je bil videti kot maska
umirajočega človeka iz katere je iztisnjena zadnja kaplja življenjske
tekočine. Za hip me je prežel neprijetni občutek v katerem je bil
kanček žalosti, spomnil sem se na tisti refren: » Prah si in v prah se
povrneš ! «.

Bolečina minljivosti življenja je samo ena od mnogih bolečin.
Kilometer ali dva naprej proti mestu Nin leži črno peloidno blato s
katerim si ljudje lajšajo različne zdravstvene tegobe, predvsem pa
revmatizem.

Človek je navajen iskati rešitev zunaj sebe, tako so naši predniki
iskali vodnjak večne mladosti, Sveti Gral in podobno. Kar nisem se
mogel sprijazniti s tem, da je to edina podoba, ki mi jo lahko ponudi
življenje in sicer svoj konec. Zato sem vrtel kamen še naprej in iskal
rešitev te večne uganke. Imel sem srečo, isti kamen, ta »govoreči«
Sabunček, mi je pokazal svojo drugo plat - izza mrtvaške maske je iz
kamnite amfore kipela življenjska tekočina v vsej svoji svežini.
Spoznal sem odgovor: » Življenjski eliksir, blažilec bolečin, vir vseh
modrosti, se skriva v moji notranjosti, v srcu moje duše. Ozri svoj
pogled vase in glej s srcem ! ».

Iz omame novega spoznanja me je nenadoma »zbudil« moj sinko K., ki
me je bil nežno potrepljal po roki govoreč:« Oči, ta kamen ni sam, ima
še bratca. A ga bova poiskala ?«. Začuden sem zrl vanj in se mu nato
pustil, kot otrok, peljati po obali. Našla sva jih mnogo, toda nobeden
ni bil Bratec, to sem vedel v svojem srcu. Čutil sem, da bi mi ta drug
kamen pokazal pot v globine moje duše.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (1) KOmentar RSS
Objavil/a Leo Modrin, v 26-02-2009 08:33,
1. Prvi kamen Dvojček - Leo
slike : 
 
http://www.pesnik.net/ component/ option,com_fireboard/ Itemid,83/func,view/catid,10/ id,28160/#28160
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo