Ko se ti že vse podira,
poti ne vidiš pred seboj,
nada ti v srcu umira,
nisi prpravljen več na boj.

Ritem.
V njem se izgubljaš.
Sanjaš...
Luči.
Motijo.
Veš, pregloboko svetijo,
vate vidijo...

Srečno otroštvo in rana mladost,
vse mi je bilo s cvetjem postlano,
še vedel nisem kaj je bridkost;
ne kaj se pripravlja pred mano.

drzni veter iz ravnice
megló razpihal je v mehki puh
da iz gnezda prhnile bi ptice
čarovnikov klobuk postal je potepuh

Bled snop luči. Prekinjen trak.
In cesta, ki beži v večerni mrak.
Tam na obzorju bled obris gora.
Podoba doma. Ti in jaz - sama.

si hodil že po takšni čudni poti?
si bil že kaplja dežna v suši, žarek v samoti?
in legel v utrip, ki je le sluten in ovit v meglo?
in segel v južni veter, ki pozimi spremeni se v steklo?

V tihem jutru,
stopam po krvavi poti včerajšnjega večera.
V srcu biva olajšanje,
roke pa si umivam z mislijo,
da sem zmagovalka!

Zabadam v les,
ki gnije od starosti.
Praskam ga po prsih,
poljubljam po ustih.
Počasi se tanjša in izginja...

Človek ne ve,
da je podoba sveta tako trhla!

Jaz sem zavesa.
Umazana.
Vedno zagrnjena.
Ti pa si maček;
plezaš po meni in me zbadaš
s svojimi kremplji.
Zadirajo se vame, raziskujejo...

Vsak pojav, ki me vznemiri
hoče izreči moje stanje
kako se ena barva v meni
povzdiguje nad vsemi.

Neslišno leže polovica,
nad svojo polovico sanj.
In čas je le snežinka skrita,
med desno in med levo dlan.

Nimam več časa za najine sanje.
Minilo je leto, pol desetletja.
Prazne obljube. Brezplodno  iskanje
in čas ki hiti in odzvanja v stoletja.

Zastal sem v koraku. Brez besed.
Nisem podoba, ki ti buri domišljijo.
Jaz sem drugačen. Ko boš spet
iskala drobnih niti, ki polzijo
skozi čas morda prav on te bo preklel.
Prav on, ta čas, ki te je vzel. In veš,

Kot mavrica je sreča, ki razteza se čez nebo,
nastane v trenutku, ko dvoje src se združi v eno.

Kje mavrica začne se in konča,
to večno bo vprašanje
ko bi le človek znal odgovoriti nanje.

Priplezaš iz brezen
šepetaš neresnici
poljubiš mi stegna
popiješ mi limfo
da zbolevam za upanjem
izginjam pod strahom
umorim odgovore

Rezilo svetlobe
je bilo pravično
in je razdelilo dneve
v oskubke domišljije.
Arhitekti edine vere
so neusmiljeno zarisali
apsido ničnosti nad svobodo
prave vesti.

Spomladi se pesmi zbudijo;
zlivajo se v zeleno melodijo,
šepečejo si ljubezni besede
in se prelivajo skozi skrivne poglede
- spomladi se pesmi rodijo.

Življenje je kot plaz trenutkov,
doživetij,lepih in grdih občutkov,
okrog tebe se cel svet vrti,
vsaj tebi se tako zdi...
dnevi hitijo in
iz deklice te v žensko spremenijo.

Če neke noči ne vstopiš v moje sanje
in, če se nekega jutra ne prebudim,
če se ne javim s pesmijo, moja punčka,
ne boš niti vedela, da spim,
da sanjam sanje brez sanj.

Moja punčka...