Kelih sladkega opoja -
vsi hoteli so ga piti;
jaz bila bi samo tvoja,
ti samo bi smel ljubiti.

Želim si poleteti,
se dvigniti visoko pod nebo
in poljubiti mavrico
Želim se potopiti
globoko v morsko dno,
objeti školjko biserno

Rojen iz ženskega telesa
si otrok. Čist. Umit. Popoln.
Ljubeč dotik te nežno stresa.
Takrat še veš ne, da boš klovn.

Sneg zamedel je poti
in zakril je vse sledi
znašla sem se na brezpotju
kjer brez volje in moči
da bi našla spet sledi
nemo zrem v belino
hladno, neintimno
ki požrešno srka ogenj
in hinavsko zdaj preži
da še zadnjo iskro pogasi. 

sonce, tisto svetlo in toplo
ki me nežno je ogrelo
ko bilo mi je hladno
tisto sonce, zlato sonce
se je odločilo.... in zašlo
ko sem opazila, da ni več toplo
je za vse bilo prepozno

Od kristalnega jutra, ki nosi svetleče trakove v sinje nebo, do zaključene celote, ki spusti temen oklep nad sumljivo nočjo. Sloves sveta se ponavlja, se s tiho, slikovito podobo, s snežno podlago večno obnavlja.

Bil je plamen ne, vulkan
vroč, žareč in žgoč
žal, ugasnil je čez noč
ostalo je le pogorišče,
čustveno smetišče
zevajoča rana
tega vročega vulkana

Puhnil zadnji cigaretni dim sem skozi usta,
jutra vsa bila le vedno bolj in bolj so pusta;
pa kje je ona, kje je dom in kje uspeh,
povrh pa zloba in zahrbtnost v vseh...

Koraki, koraki, koraki
po čudnem tem svetu hitijo,
po belih cestáh,
po skritih stezáh -
kamor ljudje jim velijo.

Je temno noč zbudila zarja
oživela ves duhovni svet
vsi so čakali le njega,
da požene v njih razcvet.

Oklenila ga ljubezen
brez čustva pravega
zaljubil se v predmete
časa starega
jih zbira z vso vnemo
za svoj notranji mlin,
ki vedno več je hotel,
ga v mislih je moril.

Življenja smisel vidiš ne.
Sama sebi smiliš se.
Nikomur ljubezni ne razdajaš.
Čudiš se, kaj vse prestajaš!
Ni človeka, kot si ti.
Vse mora tebi v prid služiti!
Zakaj le blodiš in v prazno moliš?!

Zmenjena sva bila pri desni smreki.
Jaz pa sem te čakala pri levi.
Oprosti.
Naslednjič se raje zmeniva pri bršljanu.

Izginja tam. Se mi smeji. Ne spet zaman. Ne v temi! Ko noč zdaj pride in me lovi, mi moč poide in luč mori!

Kdo se igra igro lutk,
je kje kraj, kjer se riše?
Album s slikami se polni,
a ne slikam in ne polnim ga že dolgo.
Do trajanj imam sedaj drug pogled.
Okrogel in nekoliko bolj jasen.
Tu in tam sta še vedno enaka. Razdalja ni.

Nebrzdan smeh iz prazne, opustošene prerije, samotne dežele,
pozabljeno ne izrisane na natančnem, uradnem, geografskem zemljevidu
prekrasnega, nagega telesa.

Kaj pomeni pogled s toplino obsijan
s sanjami prežet in okoli njega sijaj?
Če si še tako želim,
po njemu hrepenim,
želim da življenje z njim delim,
pri tem ovira me spomin.

Segam po silhueti časa, ki skozi prste mi polzi,
minute stapljajo se v mesečini, ki le bledo še gori,
brezčasnost pa v duši moji, oklepa preteklih se strasti.