Ko sem prvič te videl,
si všeč mi bila,
jaz sem k tebi prišel,
a ti takoj si odšla.

Sama sedim
v zvezde strmim,
v daljavi muzika igra,
spomin odnese me tja
v upanju,da zagledam te
kako me čakaš ti,
ki največ pomeniš mi.

Izbran z nežnostjo v deževni svili,opojen in omamno čaroben.Dan v vazo ljubečih mikov,ki srkajo čar časa davnih dni,za ljubezen ki živi.Zate muc!

Zjutraj bom lahko poslušala to belo tišino
in v njej iskala tvoj glas.
Ti pa se boš v hrupu mesta
nag sončil na terasi.(})

Ustavi se,
valovi butajo,
kaplje šepetajo,
čeri so blizu.

Iz tkanja se rodi beseda.
Topla, kakor dlan dekleta,
ki skoz  kodre raziskuje.

V očeh preberem sanje.
V njih sva jaz in tudi ti.

Ljubil si me prehlahno
Strune sem spletla presvobodno
Iz oči sem turkizno sijala

Okovano srce v okovih nesreče,
ne razume zakaj, besede so moteče.
Delček v srcu še upanje goji,
a razum hladen tega ne pusti.
Okovano srce ve kaj bilo je,
njeno oko za njim več ne joče.

Kakšno mrtvilo...!? Zunaj dežuje.
Nimam besed. In sploh se ne ljubi
mi plesti jih v stavke.
Nič ne razumeš...
Tebe zanima le kakšne boš davke
morala spet po ta novem odšteti.

Ko mnogo let od takrat je minilo
čez Ljubljano sem šla nekam na kosilo.
V daljavi sem zagledala par, ki za roko se drži
na pogled se mi zelo zaljubljen zdi,
on gleda jo v oči in se na ves glas smeji.
Pridem malo bližje,pogled zazrem v obraz njegov
nekaj me zatrese;me je pravkar deja vu obšel?

Uštela sva se.  Morda ti bolj kot jaz?!
Nisem ti rekel, da si te želim...
.... še namignil nisem ...
Pa si me napak razumela.
Si si me ti želela?
Ne vem!

Iz mojih dlani
uhaja mi svet
ki želim imeti ga.
Pred mojimi očmi podira se
del mene in neba.
Z vsako besedo
kot kirurg nad menoj

Vse lepo je in vse prav
le tisto, TISTO drugi si že dal.
Sicer je zgodovina,
a kot puščica spomina
bojim se, da te oplazi.
Lastno srce mi zapazi
kako sem sedaj izgubljena...

Imela voljno kožo je drhtečo,
ko stal sem gol
pred njo v žaru slep
sem dvignil jo
visoko kot na nebu
zaokrožil sem nebeški krog.

Ni mi dano sprejeti,
kar lahko prejela bi.
Ni mi dano razumeti,
Da tebi to se normalno zdi.
Da ne vidiš moje solze,
se delaš, da se ti mudi.
 

Hladen je tvoj pogled
kot roža na oknu,
ki narisal jo je mraz in led.

Za besedo čarovnije,
pride val domišljije.
Kot blisk nebo umije-
kot konec histerije.
Le beseda tvojih ust
v meni plod odkrije
in dotik teh ljubkih rok

Prepustil si se
občutju hotenja
dokler ne zadene
kot pesek puščave
puščobnost življenja
te z isto močjo.