Kaj ti ljudje v belih haljah?
Kaj počitek jim je tuj?
Samo drvijo,
po dolgih hodnikih,
da se komaj,
na nogah ulovijo.
Jaz pa v bolnici ležim,

Živela sem kot vsa dekleta
imela milo sem mladost
prvi stiki moj'ga društva
odkrili mojo so slabost.

Modro nebo in jutro rano.
Siv trak, ki ga prekinja črta
Smrek tek na levi, desno breg,
za hip spomin v glavi zaškrta.

Zamudil sem cvetove z najinih poti.
Mehkobno žametne magnolije svilene,
zamudil z jezera lokvanje bele,
pozabil sem, kako spet vrtnica diši.

Tavam.
Kje?
Kar sama?
Ponoči?!
Objokana?
 
Oh, daj mi že mir!
Kaj ne vidiš, kako sem raztrgana!?

Hočem dokončati svoje občutke.
Zatreti vse svoje želje,
spremeniti svoje življenje
in sebe.
Zaspati.
Tiho oditi tja,
kjer bom večno srečna s teboj...

Črnilo se razliva.
Madež se širi.
Papir željno vpija
vase izgubljene trenutke...
Že pozabljene obljube...

In ostal bo iznakažen na vekomaj!

Sedaj spi.
Le kaj zdaj sanja?
S kom se pogovarja?
Ali mene zavaja?
Ga misel na mojo kožo preganja?

Težko.

Noč je.

lovil ravnotežja s podnebjem.
Srce se je
motor in metulj,
vedno samo
v znak obstanka,
pognalo v široko
križišče jezer in vrhov.

U večernem mraku z le eno
    zvezdico na nebu
in nekje že slišane besede
morda kakšna kot je še ni bilo
in petje čričkov - tu pa tam
se zdi, da vedno isti napev

Dotakneš me
lahno kot vetrc
božaš moje telo

nežno nežno
drsenje ustnic po hrbtu in
topel vlažen dih ki jim sledi

Pridi k meni, ti majhna zver
in močno se me okleni
pregrizni ta nemir.
Pridi k men, ti majhna zver.

Pridi k meni, ti krvosesi netopir
in za seboj zakleni
tvoj sem le oštir.

Kličem te, pesem, kličem besede,
tople in nežne, krhke, zbledele.
Še ste nekje zapisane v meni,
izza mladosti, ujete ste v temi.

Nočem zlata,
nočem bogatstva,
hočem zaupanje,
hočem samo življenje.
Nočem nič drugega,
kot hrepenenje,
da nekdo te želi,

Listje šepeče,
do klej še tako?
Kar nosiš s seboj,
nebo za vedno odšlo,
kar se je storilo,
in vam je milo,
boriti se treba,

Cesta se vije,
po poti življenja,
nihče te ne vpraša,
če znal,
jo boš prehoditi,
naletiš na ovire,
ki so ti neljubeznive,

Počilo je,
zanetila je zvezdni požar,
raztreščila na tisoče
majhnih zvezdic,
ki zdaj pokrivajo nebo,
druga ob drugi plešejo,
svoj sijoči ples,

Krog je vedno zaključena črta
krog je življenje vseh nas ljudi
kdor ga sestavlja iz pravih trenutkov
ta svoje življenje pravilno živi.

Nad oblake potujem...
In le ti,
le ti veš kam letim...
Moja melodija
...nima začetka in nima konca...