Nekoč sem mislil,
da sem odrasel.

Danes se zavedam,
da sem otrok,
ki nočem odrasti.

Kje si bila,
ti moja golobica
po katerem modrem nebu si jadrala,
da tvoje duše nisem spoznal,
kje prebivalo je tvoje gnezdo,
ko pot sem iskal.

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti,
mi ne pusti...

Ko tvoj glas,
pokliče v mojo vas,
mi srce zadoni,
mi telo ponori,
mi dih zastane,
srh po telesu me oblije
in brez besed ostanem,
kot okamenel stojim.

Zvečer,
rahel strah,
v praznem hladnem avtu,
se stisnem k vratom,
kjer najbližje si mi,
le duša je pri tebi
in mi ne da zaspati.

Zvečer,
ko se stemni,
ko nikogar več ni
in luna bo sijala
se ozri v nebo,
tam moja duša se sprehaja,
išče tvoje oči,
pa lepo spi,
mislim nate.

Šepet. Šepečem. Šepečeš.
In vse tako, da nikdar ne tako.
Pa nisi tisti, ki ga hočem.
Nisi tisti, za katerega si se izdal.
In vse tako, da nočem sonca,
ti v temo si me vklesal.

Sanjam o nama
najinem večnem
plesu ljubezni

tvoje besede
tvoja dejanja

utišali so glasbo za vedno
le kako bova zdaj plesala?

nepričakovan korak naredila sem tedaj,
ko ponudil si mi pogled.

ne vedoč, kaj pomenil mi boš,
podarila sem ti srce.

razkazuješ mi polja, gore in nebo
česar nihče drug nikoli videl ne bo.

V svetu svojem
si postavljam prihodnost.
Vidim pot in živim razigranost.
Iščem se in napredujem;
načrtujem, izpeljujem...
pa me ustavi on...
jaz pa naj mu izkazujem vdanost?!

i think i am lossing control on the things that i know
i think i am lossing control on the people i love
but what is making me angry the most
is that my feelings are so deep and lost!

Ujeta luna nepremično zre,
ko zmaj uklenil jo za vedno je,
prepozno zdaj, da bi ga zaprosila,
še zadnjič k oknu je stopila,
še zadnjič osamljeni sireni svetila.

Sirena v daljavi išče izgubljenega mornarja,
na skalah čakala ga je kot vkopana,

Zasvojen z vse kar si ti,
se utapljam

Manjkaš mi bolno,
moj zrak,
moja droga.
Spet mi zlezi v kožo,v žile, v kri.
Tonem in tonem.

lebdim med razbitinami prekooceanke
okoli mene sledi razrezanega podplata
ribe roparice se zbirajo, hiša časti
z veseljem se pokrijejo izgube

revolucija ne polaga rok
in ti še nisi izgubila lačna

Odšli so stihi
in ljudje z njimi
odšla so srca;
ogenj le pozimi.

Srečko,

nate sem se spomnila,
ker tudi moja okna
niso zastra.

Dotik topline mi srce zmehča,
da sem kot zatreskana šolarka,
z vsemi čutili preplavljena,
ko zadela me je srčna puščica.

Dotik roke se z mojo zasanja,
začutim kako nama utrip razganja,
toplina iz rok po telesu spolzi,

Spominjam se svojih klicev za tabo..."oci,"
v roki si držal steklenico,
odšel si s sklonjeno glavo,
pokazal mi nisi prvih korakov,
roka me tvoja ni učila hraniti,
kadar si dvignil me na "štupo ramo,"
sem se počutila tvoja princeska,

če v sobo k luči
prileti velika kobilica,

pokliči brata,
naj jo odnese ven,
ker se ti lahko zaplete v lase.