Glej človeški obraz,
ves spačen od gub,
ki zorje mu jih čas,
smrti poljub
glej nas,

Rada bi da grem
v tujino,
rada bi da grem
v bližino,
rada bi da ne grem
nikamor,
rada bi da pri njej ostanem.

Svet,
kipi,
pod oblaki škrlatno rdečih gozdov

in v uri vsaki,
preraja se znova,
znova ves nov

Vije z listjem se posuta pot,
hrib prerasel s krvavim borovničjem
mimo strašečih lijan vodi hod
smrt se roga z belim obličjem.

Izza debel starih svetlih bukev
pod jesenskim upadlim listjem,
veter jih vrtinči s svojim čistjem
zbita iz trohljive zemlje rakev.

Plešejo podobe vse okoli,
plešem z njimi tudi jaz
a zgubi meglica se spomina,
ko pot zavije navzgori
v skalne jame mišljenja, kjer je mraz
in popijem čašo vina,
kjer se meša nič in jaz.

Po dišečem jasnem dnevu
prek sinjega neba, je strela zarjovela
se je pretrgalo nebo, spustilo na zemljo
je divji dež.

Zunaj, ali kje,
je moča svojo pesem pela
nemara da nikje
ali da sploh me ni v svoj kap
prostega vzela.

Zlati čop
noge vitke
biserni nasmeh
morje
v očeh
modna pista
hoja
zapeljiva
rit
mamljiva
dviguje me
nevidna sila.

Zelena
modra
sinje modra
barve jutranjega razgleda
list papirja
dva ptiča
ti nekje daleč
meni blizu.

Razpri se vijolica,
razstavi svoj lepi cvet
za čebelice,
da se pridejo naslajat,
z medom se opajat.

Vabi trota na dišeči cvet,
z medom lažje je letet.

Češnja je cvetela,
izziv za slikarja.

Češnja je rodila,
prav tako zanimiva.

Sonce z neba sije,
opazujem jo,
prej cvetočo,
zdaj rdečo.

Švigneš kot gazela,
kot bi te odnesla strela.
Zadržati te ne morem,
komaj ujamem tvojo sled.

Ta svet je čuden

Dokler si tu,
te ta svet noče razumeti,
ko te pa ni,
ti pa vsi hočejo nekam zlesti.

Ne trudi se, človeček
sam postati bog,
čeprav trdiš -
da nosiš ga v sebi.
To pač ti ne boš.
Že mnogi so hoteli.
Biti,
a so uspeli
le iz grenke kupe piti.
Zato, glej:
poslušala več te ne bi!

Nič ni isto.
Niti breze.
Bele sivijo.
Nič ni enako.
Niti jezero.
Pod vso navlako
spi, prenarejeno.

Kaos je postal red, nauk je postal vseved, čas se je spremenil v nekaj kar pomembno ni, dotik je stik, ki združil je telo s telesom, približalo je to mene in tebe nebesom. Spoznanje, da je to stanje, ko se ne da upirati vplivom, popustiš in slediš vsem pozivom, da ji prisluhneš.

Ljubezen ve kaj govori, jaz in ti sva globoko zašla v njen vode, prvi občutek, da je prišlo do izgube svobode, se je izgubil. Sedaj se smejem tvojim nasmehom, vse to se ne da poimenovati, drugače kot z uspehom.

Sladke besede in pogledi zaradi katerih ni sna, je to izraz ljubezni ali so to blodnje moškega, ki si srčno želi, da postal bi njen svet. Je v tem kaj resnice ali so to želje po nesmrtnosti?

Sem res slišal sladke besede iz njenih ust ali vsi ti pogledi res pomenijo kar vidijo moje oči? Bo usoda jutri zapečatena, bom njen svet ali zopet bom storil napako, ki sem storil jo že neštetokrat.

Zbujen v mestu, ki ga ne poznam, rojen v mestu, ki ga rad imam, spočet v mestu, ki mi ne pomeni nič. Poti so vodile me po svetu, rad sem prepustil se vetru, da odločil je kam.

Več te ne prepoznam, odrasla si, takrat še deklica, prava ženska za moškega si postala. Še danes hranim v sebi tisti delček srca, ki si mi ga podarila.

Zemlja se je spremenila v prah, suša je izmučila naravo, postavila je vse na glavo. Meseci so minili brez kaplje dežja, obup se naselil je v razum, pogum je izginil kot bi izhlapel na vročini.

Zopet dežuje, nebo se je odprlo, ni preslišalo molitev in prošenj za pomoč. Voda pada iz neba, kaplje življenja se spuščajo na tla, vse zopet oživlja, prebuja se iz prislinega sna.

Se vsedla je na krhke stole živih,
kot že mnogokrat prišla je na obisk.
Krik cenen, zamolkel grom, ne zgrizen vrisk
preglasil ni vprašanj nje pronicljivih.

Je tipala jih drzno, strpno, žgoče,
odzivov hipnih ni pričakovala.
Sedela mirno je, opazovala,
Nesmrtna, Ona, ki odgovor hoče.