Drevesa so stebri
I IIIII III I II I
nebesni obok
ne ve da pada
človek + I
= konec nebes
- konec pekla
a vesolje je še veliko
kdo ve kaj leži
za koncem nebes.
\m/

Zapravljena zdaj zdijo vsa se leta,
ki čas za sabo jih pusti v nemar,
naprej drveči a nikdar nazaj;
čeprav mi v spominu bodo lepa,
še vedno mi je žal za nih.

Če ponovno možnost bi imel skusiti,
najmanjše ne spremenil bi stvari,
in hkrati vse naredil bi drugače;
a bi spet se zdelo mi kot danes se,
da sem čas zapravil?

Zabrisane arkade
Ostarelega neba
So mi najlepša simfonija,
Ko v preseku meseca
Razkačen bas razbija
In riše mi v ušesa
Počeno sinusoido,
Da mi iz blaznega telesa
Izskoči razpršen libido
Vate, draga, ki imaš v očeh
Jeklene nože,
Vate, draga, ki me sili v greh
Vonj tvoje kože.

Na pragu modrih mož razbita zdaj,
razčetverjena ležiš brez diha,
kar nam pekel je, včeraj bil je raj
živa prej zdaj mrtva si in tiha;
Nekdaj dajala si nam, kar več ni
slavila si življenje, njega sad,
kot bard nam pela zgodbe starih dni,
ko zaredil v dušah se je hlad;
Izmeriti se ni te dalo, ne,
hoteli so očetje nas tako,
a človek vedno bil brezbrižen je
in vedel ni do česa bo prišlo;
Zdaj vemo, ko na veličino nje,
spominja nas odsev njen prazen le.

Kup knjig je brez platnic, naslova
in zgodbe vnjih so vse enake.
Enake črke so, besede, stavki-
le konec tu in tam drugačen.
V enega se je prikradla siva miška,
ob drugem se razjoče nežna duša,
in tretji konec je rdeč.

Tu pesmica stoji pred tabo,
jo pel nekoč je pevec mlad,
nje misel je zašla v pozabo,
zdaj spet mu polni glavo,
pranine okol' drveči hlad.

Človek tu stoji pred tabo,
misli, čuti, govori,
kaj mu težko njegovo glavo,
le kaj temni?

Vse je že pospalo,
lučka le še tu in tam brli,
kar še ni oralo,
tudi zdajle ne tli.

Tok se je ustavil preoblike,
nikdo več ne hiti,
pospale prav tako so ptice,
milo veter le ihti.

Skušam zbrati
jih spet nazaj,
delce mojega uma,
ne vem, kod leže,
skušam,
želim si lepih sanj,
tu sredi niča.

Spokojno pada sneg,
gledam ga skozi okno,
prihuljen je moj leg.

Zdi se kot, da nikdar padati ne neha,
le s sinjega neba tiho v kosmih,
naprej se peha,

O cvetek zal,
kaj bi jaz tebi dal,
lepo bi mi raslo,
da nežno bi mi bilo.

O cvetek zal, jaz ljubil te bom
še dni nekolktero,
dokler ne umrjem,
spremeni telo se mi v okostenelo.

Edino je sonce, ki tmoto obžarje z jasnino,
o sveti se samo v svojo sredino
in dalj je buhteče, nad svojo površino,
a to dojemlje, kot vrhov vršino,
saj žari jo najbolj sij od vseh,
le žarek brljavi se vsiplje ljudem.
A kaj ti neti te poje, o sonce!
Da samo se obžarješ,
da zemlji luč daješ,
le od kod, ti silni vulkani,

Ušel mi bo iz rok
suhi list jeseni,
ko vse je
sivo in turobno,
tudi duh je
jeseni zgodnje
že zamrl v svojem žari.

V dalji doni, zvon cerkveni,
v dišeči jeseni,
odzvanja prek kotlin.

Na polju tišina,
le hladna vedrina.
Tam odjekne strel.
Misli poskrijejo se
v globine zemlje.
Je bil to strel,
ne, le uma vrzel.

Krog in krog gore,
sred tiho polje,
le kar ga drami,
stopinja moja trda,
senca moja, vse bolj mrka.

Suha ravan,
Okoli le temni še obrisi planin,
Saj sonca žar le še odseva iznad vrsin,
Smrek prek poljan.
In suhe veje v vetru vrše,
Lubje skobljajo zimski vetrovi,
Ki tudi, mene šibe.

Sedela sem na klopci, v senci sredi dneva
in gledala peskovnik, ki prazen kar sameva.
S prenosnikom v naročju že skoraj bi zaspala,
ko me nenadna slutnja je v hipu v zrak pognala.

Srečala sem angela, belega z oblaka.
Krila zložil je na tla, zdaj pa nekaj čaka.
Nič ga nisem vprašala, rekel je kar sam:
"Človek, mi lahko poveš, kam naj krila dam?

Nisem plesalka,
pa plešem.
Nisem vseznalka,
a vem.
Potrlo me je,
pa ne jočem;
rada bi že,
pa ne smem.

Ne, smešno ni,
pa se smejem.
Gledala bi,
a mižim.
Ušesa mašim,
vendar slišim.
Utrujena sem,
pa ne spim.

Veter veje,
drevesa mu sledijo
ubogljivo,
rešujejo življenja
svojim hčeram vejam.

Opazujem vetrovo
igro nagajivo
prek dreves,
ki trpijo,
ki se za svoje
hčere bojijo.