Molče trepetaš
zaradi minljivosti;
zapira se cvet,
ogledalo za tvoje
tihe trepete
prenaša misel lačna.
Tudi na tvoj cvet
gre prah s sive ceste.
Molče trepetaš.

iz koraka v korak
nevedni bedak
pritlehni prostak
slehernik vsak
stopam
iz zamaha v zamah
v valove sveta
v pene morja
v požiranik vsega
grem

V jeseni drevo,
kaj ostalo je od njega?
Le grobo deblo,
neutrudne gole veje
ki raztezajo se okoli njega,
ki strašijo ga vsega.

Ljubil sem tvoje obraze, življenje,
veselil sem se petja ptic v pomladi,
veselil hladne zime se odeje,
ki me vedno v srcu ogreje,
rad prisluhnil sem topolom,
rad sem strune ubiral smrekam,
rad duhal sem tvojo slast,
a zdaj vse je mimo.

Na nek,
katerikoli že način,
podoba je,
da vpet sem v razum
kot kontinetni,
ki jih širno morje obliva,
vse ostalo je le šum,
ki zdaj tu, zdaj tam prebiva,
skok v reko razuma,
z visoke pečine skok
v ribnik, ki ne veš mu izgleda,

V črnih jutrih iz tvojih prstov
srkam krvav nektar ljubezni.
Bela breza je ukradla spomin,
ki je izkrvavel iz obličja njene krošnje.
Srkam zadnje kaplje
sladke inzulinske rezistence,
ko v sinoatrialnem vozlu ni več
ljubezni zame.
AP = O ...
Ljubezen je v aritmiji.

Ne pišem in ne razumeš,
da ne živim brez okov,
mi daješ krila
in odpoljubljaš solze,
si bil in si slan in lepljiv
in jaz se lepim na tvojo lepoto. 

vse se lesketa
v znamenju
popolnosti
skozi svilnate
oblake
zavite v lepe
besede

nisi princ
če čakaš na konju
da naskočiš
vsako kobilo
ki ti pride
naproti

Povej mi, ti, ki si,
Kako naj se neham opotekati prek tvojih besed.

Jezera so tako brezpredmetno modra,
Da izgovorjeno ali zapisano njihovo barvo
Razbije na kapljice brez barve.
Vse, ki so kot ti postanejo kapljice brez barve.
Le ti ohranjaš mavrico.

V temnem zvoniku odzvanja turobno
vsa žalost, požeta v srnišče grenkobno
in padajo z vrha prežrtih želja
ostanki odrezanih smislov sveta.

V somraku zvonove zamolkle poslušam
in veke prozorne zapreti poskušam,
ker rada za krike bi slepa postala
Zenice pred trganjem žil varovala ...

Bolna luna je lovila
moje presejane sne.
Z žarki me je oplazila,
a ne bo me strla, ne.

Voz je tiho že odpeljal
in spet sva na njem,
kot že večkrat,
izstopila bova pa - potem.

brez besed sem ti pela
miže sem te videla
srh čutila brez dotika

brez maske sem ostala
brez misli sem padala
in sem te imela

zdaj te v drobu čutim
v sanjah ni odmika
še si svetla slika

Brezkončna cesta, odprta vrata,
prilitek svita,
odboj občutka, brzica zlata
me vodi tja.

Kjer mehka trava, neskončnost plava,
brez krivde glava,
bučeče mir v globini vdiha
me prepozna.

In noč nemirna, pesem izvirna,
podoba mehka,
svetloba blaga polzi predirna.
Saj sem doma.

Drevesa,
drevesa,
lahko so zelena,
lahko rumena,
lahko so rdeča,
lahko dišeča,
vsa živa,
ena premikajoča,
druga stoječa,
sprejemajo te,
odganjajo,
življenju kažejo pot.

Ugotovil sem, da sem pesnik.
To ni slabo, sem ljubitelj življenja.

Če bi bil samo pesnik, bi bilo slabo.
Bilo bi dolgočasno.
Pesem, bi se končala v pesmi.

Sem pesnik,
ljubitelj življenja,
odpiram obzorja.

Verjetno je vseeno kako in koliko ga objemam ali pa ne
in ali so moja stopala res tako trdna
in moji zobje zaceljeni

Vsakič znova
mu moram priznati poraz.
Vseprisoten in vsemogočen,
V zrcalu tako ničeven

Moji lasje bodo zmeraj malo kodrasti od preteklosti,
moje oči zabuhle od joka

Prebedela je dolge noči.
Poznala je vse sence teme
in njihove otožne sanje.
Temne ure je gledala,
kako se svetle niti prepletajo
druga z drugo.
Sonce in Mesec,
kako se ljubeče lovita ...
in nikoli ne ujameta.

Utopija so nebesa
niti raja ni nikjer
za lene lažni sta besedi
izmislil ju za nas je kler.

In če v sveti tej besedi
spoznaš resnico od Boga
pride k tebi po ljubezni
raj nebeški iz srca.

Ne da se mi biti uspešen,
niti neuspešen,
ne da se mi sploh biti.

Žal mi je izgubljene mladosti,
izgubljenih zaljubljenih norosti,
žal mi je tebe, ki te ni,
ki sploh ne vem kdo si.