Po petih desetletjih
sem vrnil se v kraj
kjer so otroška leta
mi dala to, kar čutim zdaj.

Pogled na ista lica
in ta izgled, ki nas krasi
spremembe so, priznam očitne,
a pogled nam rad še zaiskri.

Zopet sedim tu, z njim a brez tebe...
Vem da moj nikoli ne boš,a v mojem srcu za vedno z menoj boš.
Njega milo v mislih prosim naj oprosti mi ta čustva do tebe,
ki jih po njegovem ni, za ta čustva ne ve nihče, niti ti.
Nihče ne ve zakaj ponoči tako hitro zaspim, razlog je ta da
se v sanjah ob tebi zbudim, takrat šele zaživim,
tam me objameš, me poljubiš, mi šepetaš, da ljubiš me močno.
A potem se v resničnost brez tebe zbudim...

Pod najino odejo
govorijo le dotiki,
razumeva se brez besed,
z neslišnimi jeziki.

Čutim tisti mir.

Rdeča preproga iluzije.
Obrednost prave zvestobe.
Vernosti zgolj nadomestek.
Internalizacija trenutka tvojega pogleda.
Plašč tišine z viharjem vprašanj.

Le še zadnjič mi stisni roko,
še zadnjič me potegni v objem.
Še zadnjič me nežno poljubi
In še enkrat, še zadnjič mi reci,
da ljubiš me.

človeK
Krik. Krikniti. Kričanje...
1492
Če bi ded naš ne grešil...
3000 € za krpanje himna.

II.

otroški smeh prerašča mah _ ker
ga mračni gozdovi skrivajo
na svoji senčni strani _
_ trgovci niso nikoli izvedeli da
so resnice večne _ da jih včasih
vidimo jasneje ker nas gozdovi
nagovarjajo ... nam kažejo - kdaj se
začenja jesen _ da jih lahko spet

Svinčnik peresnik, kreda, radirka
kamen, flomaster, opeka, drevo.
Zvezek, beležnica, notes, skicirka,
strgan list stare revije samo.
Ni važno, kam, s čim, a se ne obiraj.
Ko pesem začutiš, brž zapiši jo.
Ali pa skiciraj, označi, natipkaj,
saj že čez par hipov vse mimo bo šlo.

zakaj, Osamljenost?
en proti tisočim
nikoli samo eden
eden ni nobeden
eden je več!
deževna noč in
...nekega jutra ko se zdani...
dajeta več,
dajeta Olajšanje,
dajeta Svet
in barvno cvetje za dušo.
počasi se vrača nazaj
Južni otok.

kolikokrat še?

sprala sem sol z rane,
stare rane, ki se je
vedno znova odpirala.
nikoli več.
zaceljena, zašita.
težko si je izboriti nov prostor pod soncem,
težko si je zgraditi nov prostor v srcu.
nikoli več?

Nihče ne vpraša lista jeseni,
če pasti sploh hoče.
Nihče ne vpraša sonca poleti,
če mu je vroče.
Nihče ne vpraša travic spomladi,
zakaj so zelene.
Nihče ne vpraša volkulje pozimi,
kaj jo v dir žene.
Zato ti, ki veš:
Zakaj te imam rada,
ne vprašaj mene.

Lahko noč,
če zdaj že spiš.
Kot sem prej,
še mislim nate.
Miren bodi,
če bediš.
Prva misel jutra
bo spet
vstala zate.

Vedno znova
odkrivam
svet
izpred
dvajsetih let
v navdihu
spomina
rečem si
naj bo
še kdaj tako

Drobna lučica sveti,
vodi me v pristan,
tam z vsem sijem zažari,
kjer megla se razleze v dan.

Koliko dni
in koliko noči videl bo moj čoln,
tega ne vem
in kako vihar srdi
in kako ugodni veter ga pripelje sem,
tega jadro v blagi sapi nič ne sluti.

Čeprav je jesen,
pustiva brsteti,
ker je lepo
in samo najino.

Telo in razum je lestev nebeška,
a prečka do prečke so želje peklenske

Med peklom in rajem so močne vezi
to malokdo čuti, ker z njima živi
vest vsakomur pot je, v rajske vrhove,
a želje telesne v posvetne valove.

Največji prijatelj je tvoj razum
in ni ga nasveta kot lasten um,
zaupanje v njega je neomajno
samo on te vodi v bogato gmajno.

Previdno prediram še zadnjo kopreno,
ki s tempom mi je zameglila oči.
Pobiram ob jasi mahovje zeleno,
da z njim oblazinim kamnite poti.

Preveč sem zgradila plotov negorljivih,
si z njimi sem sama zastrla pogled,
prebrala veliko vodnikov varljivih,
noben v hipu trpkem ni bil na vpogled.