Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solze,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš bo govorilo...
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...

Tok tok
trkam
na vrata
onostranstva
v kostumu
klovna

Veter zavija skozi meglene vogale,
Kot temno morje, ki zaganja se v skale,
Krošnje dreves godrnjajo zvoke,
Šumijo in tihe spuščajo stoke...
Vse je napeto, tiho temačno,
Niti žarki ne prebijejo skozi nebo se oblačno...
Kot da vse mesto,udano v usodo,
Brez smisla le spi...

Ko bo jutro
pozdravilo meglice
srečal bom veter
ki mi boža lice
opazoval bom
na jug leteče ptice
občudoval telo bom
vinske kraljice
in bo spet jesen

zelena

Prikleni me
na svoje prsi

zbudi v meni
slo
po tvojem telesu

poslušaj sovo
ki skovika
v noči
polni
bajk

Preko polj
me glasovi
domotožja
kličejo
domov
pridi
zakorakaj
čez zasnežena
polja
pridi
lahko ostaneš
koliko te je
volja

Kako si lepa
nocoj
v objemu
nekega dneva
sredi vseh teh
pašnikov
pohote in naslade

nežno
se dotaknem
tvojih las
spletenih
v kito

Obrisal bom prah
s starih slik
sanjajoč stare čase
se spominjal obrazov,
ki jih mogoče
ne bom videl
nikoli več.

In bom čakal,
čakal,
čakal,
da se vrne vse nazaj.

Namenoma
bom kar prepisal
nekaj citatov
iz že napisanih knjig,
nekaj fraz,
moja miza bo bojno polje
s knjigo v roki
bom odkrival vesolje
in v transu kričal
Amerika.

Cesta
ti poda
v roko
pesek
prah
in modro
nebo
bose noge
nemirne boke
in razigrano
srce

Življenje ponujeno
je kot slika iz spomina,
kot dolgi črni lasje,
ki jih je razmršil veter.

Mi ponudi roko,
ponujena roka
je topla in igriva
in vpraša sonce
na poti do skušnjave
kje so njeni starši
a to ji ne verjame.

Bila sva ljubimca
za eno noč Isabel
še ne tako davno
nekoč
sva si padla
v objem
kaj je bilo potem
se ne spomnim več
ne vem
a vendar
na ustih mi nasmešek igra
kadar se srečava.

Hiša je stara
razpada
polna je duš
otroško naivnih

da jaz sem
ta otrok
ki je živel tu

zidovi so vlažni
in poslikani z vzorci
kot drugje
na deželi

Ko sonce zaide
za goro
in mrak
poljubi dolino
prilezejo
iz brlogov
nočne ptice
in začnejo
svoj večerni ples

Pokaži romarjem
pot do svetišča
pokaži zgodovini
svoje namene
pokaži vojakom
bojno polje

tik tak
tik tak

Rodi se
otrok
v solzah sreče
v rokah ljubezni
na prsih
matere
rodi se
otrok
otrok sonca
na krilih
sanj

S tresočo roko, solznih oči,
sem pred teboj,na tvojem grobu, da ti poklonim cvet,
cvet košate krizanteme,
prižgal ti bom svečo,
da počastim tebe, tvoj čas,
si prikličem v spomin čas,
dneve, ure minute, 
v času ko si živela z nami...

V soodvisnosti živimo
mladi in odrasli svet,
stari mlade naj učimo,
kako je človek z dušo vpet.

Tako se dviga vsem spoznanje,
da ne pozabimo vsi,
od nekod smo vsi prispeli,
na zemlji so le šolske dni.

Za tuja gnezda polaga dušo
pred in po mraku. S suho rušo
vrženost inkarnacije bitja,
strahopetnim skrivaj maši pušo.

Znanilka pomladi, rep zakritja
podtakne, dolg je podmenek vpitja.
Pregrešno, največje gosenice
pogolta v imenu sožitja.