Zasul vas bom z lepoto,
vi, ki cenite grdoto.

Napisal bom tisoč lepih pesmi,
da temne misli odletijo,
tja, kjer nazaj jim ni poti.

Zasul vas bom z ljubeznijo,
ki jo moje besede sevajo.

;)

Ti.
Razlog, da zjutraj odprem oči.
Strah ostaja...
Strah, da se bo vse spremenilo.
Kot vedno...
Vse prelomilo.

To je nekaj novega zame.
Čutim te tako v jetrih kot v pljučih.
Vsepovsod.
Pogrešam te.
Že minuto po tvojem odhodu.

Tvoj bled obraz,
kot heroin v žilo.
Pusti to.
Saj bo minilo.

Radovednost ali privlačnost?
Zakaj?
Mogoče drugačnost?
Hiter začetek in hiter konec.
Še dočakaš maj?

Pravimo, da živimo v svobodnih časih,
zakaj torej, pazimo na besede?
Ne, to ni olika, ampak naših
želja in dejanj prepovedane vede.

Govori le, kar je po godu veličin,
teh samooklicanih velikanov,
katerih bistvo je last materialnih dobrin,
bitja kot trume črnih orkanov.

Nerazumevanje starih vrednot,
to je prihodnost človeštva?
Izmišljanje lastnih življenjskih togot,
nov prihod prekletstva.

Ne vidim, ne vem sprememb,
množično uničenje sla.
Ti ljudje, nevredni omemb,
brez volje in želja.

Šum...ta zamolkel, a bučeč šum!
Toliko nizkotnosti, toliko bede.
V izolaciji lahko gledam, kako gnije um
-nekdaj veličastni-povod za izgrede.

Samo podoba naseljuje svet,
svet brez podobe je prazen nič,
le ugovarjaj, profesor, s katedre,
ne zmoreš podobe v zanko ujet.
Samo podoba je
in kroži, kakor jastreb sredi gora
okoli mrliča,
samo podoba je
in gleda me v hladna bela lica,
pozdravljen govoreči!

Produkt mojega uma,
ritem moje besede
in trenutek v katerem jo živim
- podobo,
kako barvita si, podoba, v nešteto barvah
se mi lesketaš, kako siješ in kako si
temna obenem, kako mi svetli ogenj daš,
a ne vem ti izvira podoba,
ne vem, kod pritečeš na dan, in ne vem
ti izliva podoba, kdaj pustiti te moram

Mesnina me je vsegá pobila,
ko brez potrebe rinil sem v breg
zadihan ves kot staríkava kobila
opomnil me na to je tek.

Tako je to, če si se odločil
teči nekam, da dosežeš cilj
telo te pa po svoje svari,
normalno dihal boš le nekaj milj.

Zasnežene gličave dišijo,
še po suhi jeseni,
dimi begotni minijo od ostrešij
v hladno jutro.
Delamo železnico in se znojimo, naš pot, solze naših teles, železno cesto gradijo,
vodijo misli čez in čez, do ledenikov,
kjer se izgubijo.

Puščoba, sama puščoba,
siva pokrajina,
trohnoba, sama trohnoba
v drobju mojga spomina,
brezglavo mi dirja sivi konjič prek polij,
brezglavo, na giljotini, mrlič
ubira strune pozabljenih gosli.

Danes pada dež.
Pa saj ne umira svet.
Samo potiho joka.

Samo potiho joka,
glas je utonil v vlago,
brezbarvni pogled.

Brezbarvni pogled
čaka na jutrišnji dan,
na pridih sonca.

da je ne mara,
da jo vara

iz oči ji molze
že tako velike solze

jo preizkuša
ne posluša

da živi v drugem svetu
da gleda nage babe po netu

Črno bele tipke v črevesju
določajo globino solz

potopiti se v žalost
je še zmeraj lažje kot razpreti krila

lasje spleteni v loke
igrajo na strune bojazni 

Telo vsebožje vidne veličine
sestavlja ga prav vso vesolje
sedem centrov neizmernega telesa
združuje moč Njegove volje.

Učimo se z lastno željo
ujeti z Njim se v svobodi,
ko bo dosegla duša čistost
ji bo dopuščeno, da druge vodi.

Tam nekje
med sadovnjaki
slišal se je
otroški jok to ihtavo dete
moški bo nekoč
z gozdovi
travniki cvetočimi
se spoprijateljil
tekajoč
šel v življenje

Srce Srečka Kosovela smrdi kot tri tedne stara jetra v izštekanem hladilniku. Njegove noge so bile že petdesetkrat umite odkar so izstopile skozi nebeška vrata. Z rednim prizadevanjem mu je uspelo spremeniti vonj mladega telesa. Namesto svežega pota teče lepljiva mešanica rumeno-sive barve.

Če bo moj, ga bom ljubila
vedno, zmeraj in povsod.
Mu bom tisto govorila,
kar bi slišal rad gospod.

Nikdar ga ne bom snubila,
ker se noče dat ujet.
Mu bom vedno na uslugo,
moja dobrota bo šla za med.

Se razume, da bom zvesta,
si šelela Njega le.
Pametnega, dišečga, lepga
tazga svet ni videl še.