Ležim v postelji
in neizmerno pogrešam tvojo roko okrog mojega pasu.
Tvoja majica diši tako lepo,
da se samo nasmehnem.
In ne, nisem na dnu.

Preveč kilometrov vstran,
ampak v mojih mislih še vedno vsako minuto.
Tvoj zadnji pogled,objem,nasmešek.
Še vedno so v glavi.
Vse me spominja na tebe.

Podoji me nedrje
zeleno, vzvalovano.
Nasiti požrešne čute.
Povleci za nit hrepenenja,
odvij pričakovanja
ob spremljavi orkestra
v črnem fraku.

Zvonovi so zapeli, praznik se slavi,
mlad par izrekel, se je zaobljubil,
nevesto srečen ženin je poljubil,
zvestobo večno ji obljubil.

Nekje iz daljave zvon se oglaša,
po rojstvu otroka tam je krst,
ime izbrano, da v zdravju čvrst,
srečo v družino jim prinaša...

Spet zvon se oglaša v deževen dan,
nebo je temno, rodil se je vihar,
preganja točo, strele, zle oblake,
zvonenje odganja jim tegobe vsake.

Hladim, razbeljeno glino,
zapeljano v strasti noči in dneva.
Bo kdaj konec?
Oklenila se z nogama Plime,
da ne pogoltne me vrtinec,
ko rojevam čustva življenja in smrti.
Kri. Kroži po orbiti skeleta,
z nogama v nebesih
in razumom v peklu.

Prelep je, veličasten zre v dolino,
srce prevzame nam s toplino.
čeprav mu vrh odet v svežo je belino,
sneg prekril, zakril mu skalnato sivino.

Je vrh Triglava, kot naš kralj  gora.
simbol Slovencev, le kdo ga ne pozna,
ko vsak od nas ima v sebi željo skrito,
da mu bil bi dan pogled z višav njegovih,
v planinski svet, deželo našo čudovito.

Je na trati zacvetela lepa roža,
že jo sonce z žarki nežno boža,
a veter kakor da želi jo objeti,
na pot s seboj cvetlico vzeti.

Omagal cvet, polegel je po trati,
ovel, za vedno je želel zaspati,
le metulj ga še bežno obletel,
v slovo z vetrom daleč odletel.

A jutranja je rosa cvet prebudila,
uvelem cvetu življenje prebudila,
pokončen spet krasil bo trate,
će ne bom ga ga bom zate...

oči mi žare in
ogenj v meni
rojeva naslado
stistni se k meni
pod plišem noči
da bova eno

Nežno valovanje morja,
kakor da poje neskončno pesem,
zvezdno nebo, v daljavi svetilnik,
kot da kaže pot v srečno prihodnost.

Nežen topel vetrič gladi morje,
čarobna mesečina prevzame,
popelje v preteklost, zasanjana,
se poigrava na valovih morja.

V daljavi se zasliši smeh, pesem,
pomešan z valovanjem morja,
utripajoče luči bark na morski gladini,
svetlikajoče , prevzamejo, pomirjajo.

Moj prvi korak
je začetek poti,
poti življenja,
ki mu kraja ni.

Mladost in energija
ne poznata starost,
ona je daleč,
meglena kot noč. 

In vendarle korak
po poti gre,
po svoji orbiti
do začetnega dne.

Na brezvetrju besed,
lava z zaprtimi očmi
posodi prejo luni.
Pod žarometi zvezd,
se solze večera
pritajeno spuste
po občutljivem nedrju.

Kokon pesmi
razprede svilene čute
v neskončno prejo.

Kako globoko reže vame tvoj pogled,
kot da vrta skozi in se ne ustavi.
Kdaj sva se odtujila, kdaj razšla?
Sediva skupaj a narazen sva...

Prebudil sem se iz kome
mojih misli težkih sanj,
vse so me prepričevale
naj ostanem z njimi tam.

Tam nekje na drugi strani
nisem našel nje,
radi želje po ljubezni,
le po njej sem čutil slo.

Ko na obali ščije sraka sivkako na obali ščije sraka sivka
na rativcu u gmajn še šćinkovc ćivka
zdej te prašam baba glupa
a je že kuhana goveja župa
pajčevina v glavi in želodcu veje
od včerajšne prevelike moje žeje
žeje da rešil svet pogube
poklou bi vse te njegove zgube

Včeraj in danes
kuhata čaj.
Jutri prilije limono.

Gledam jo naravnost v oči.
Črne oči brez življenja, brez sijaja.
Mrtve oči, ki buljijo v prazno.
Njena požrešna usta grabijo vse pred seboj.
Zlato, kamenje in blato.
Gnus v meni naraste,
ko njene neusmiljene šape v agoniji pobijajo vse okoli sebe.

Razvnete besede, ki nemarajo konca
stopinja pot dežjem bres vsakega sonca
šepet v pozabo da glasne napotke
da izven svobode naše so potke.

Kruta dežela. Bres vsakih sanj.
a potke vodijo iz svobode stran.
Poti nazaj so zakrila trnovja...
Srce očrnila temna skalovja.

V temi žal... vsak cvet oveni.

Ko nastavi življenje ti laserske pasti
- ti me le pokliči,
jaz sem pravi detonator!
Ko se izgubiš med živimi mejami v labirintu do uspeha
- imaš številko,
lahko posodim GPS ti navigator!
Ko dobiš 5 na izpitu iz odnosov
- le prisedi,
prepiši kakšno reč od mene!
Ko plevel preraste pot do zmage
- pridi hitro,
imam super dobre nove vrtne škarje!
Ko iščeš oporo, trdnost
- podaj mi roko,
peljem te na rentgen.

Ko me primeš za roko
želim si še več.
Ko me držiš za roko in me objameš
hočem še več, da me božaš.
Ko me držiš za roko, objemaš
in božaš
bi rada še več,
da me poljubiš.
Ko me držiš za roko, objemaš, božaš in poljubljaš,
potrbujem več,
da se ljubiš  z mano.
Ko me držiš za roko, objemaš,
božaš, poljubljaš in se ljubiš z mano,
moram imeti še več,
moraš me imeti rad.

Videl sem svet v rumenih barvah,
jutra, v katerih čutim tvoj utrip,
tople barve v zarjah
in sanje imenovane trip.

Videl sem deželo prelito s krvjo,
premlade duše izgubljene z nočjo.
Videl žrtev okužene igle
v peskovniku za nedolžne igre.

Tvoj razbit pogled na svet
v moje misli je ujet.
Prilagajanje na obe strani ...
le še zaradi potrebe imenovane 'ti'.