Vrtam luknje
pa ne v srce
niti ne v koleno
ampak v steno
kamor namontiram polico
in na polico postavim
suhe začimbe in morsko sol
tisto iz sečoveljskih solin
in plastične posodice
kupljene v intersparu
1 euro po komadu
so se mi zdele poceni
tudi polica je iz spara
za samo 2 eura.

Me misel z blodnjo okrepi,
ko iščem v sebi novi izraz
okolica tega res ne razume,
ko blodim po sebi in iščem si spas.

To so izkušnje moje glave,
ki delajo zame neki nov svet,
svet ki ga nihče še ne razume
spozna ga le tisti, ki je vanj vpet.

Vse se spreminja le z  bolečino
ne želim si jo, ker me jo je strah,
vendar le šok čustvene sile,
premosti človeka v novi čas.

Lebdi
Jata
Ubesedovanja.
Breztežna
Edenska
Zibelka.
Egide
Nebesje.

Iz globin prinese trepalnico,
čez krater navlaženo ustnico,
otočki potu so lesketali
v steklu zrcaljeno deklico.

V očeh ti spi nasmeh, sladkoba
razpotegne poteze, mehkoba
si postelje najljubšo posteljo,
vsakič izpuhti v zrak trpkoba.

Lebdenje in mavrični listja ples,
jesen kaže prepolno nam čudes.
Jež v kostanj nabode bodice,
naenkrat pred zimo vse gre zares.

Steci v noč, nadeni si krila,
pod slapom čaka tvoja te vila.
Poljublja šelest nežnih peruti,
z lasmi ti bo telo ovila.

Vonjam pod kožo barvno življenje,
nosnica zaznava hrepenenje.
Potne kaplje dihajo tvojo strast,
dišiš mi, omamno poželenje.

Lase si mi spel v svoje dlani,
drs po gričih ljubi tvoje sani.
Kjer zliva se šepet nežne reke,
nihče ne opazi, da se dani.

Preoddaljeni so kraji sreče,
kjer vedno pesek v oči meče.
Drugi so časi, ni brez izkušenj
človek, ki svojega osla vleče.

Pogledi se vohajo na koži,
pod njo mi žgečkljivo tvoj smeh kroži.
Morska pena, pomirjajoč napev,
kako zadovoljno spijo mroži.

Prišel sem k njej, poklonil sem ji rož,
morda ji fant bom, postal njen mož,
da mogoče utrgal njen bom cvet,
sanje vseh žena so, vseh deklet.,

Sramežljiva, prepustila se sanjava,
kot da lebdi, ji v dar to dala je narava,
vprašljivo prijetno pogledala me v oči,
spoznal v srcu občutil sem kaj si želi.

V očeh modrina, objem le šepetanje,
počutil sem se, vprašal so le sanje,
takrat začutil sem, ljubezni plamen zagorel,
naj traja v neskončnost, njen cvet ni uvel...

Daleč, dolgo let je mimo dni,
od domačije tam le še kamenje leži,
ko kot mlad fant odšel je prek morja,
za kruhom v tujino polnega gorja.

Zdaj skrušen spet spomine obuja,
mladost kot na dlani se ponuja,
kakor iz sanj začutil je toploto,
sede na kamnu v sebi vso samoto.

Mu želja da bi videl videl rojstni kraj,
čas vrača v mislih se nazaj,
ko tekal po stezah, zdaj so le trate,
žal čas so leta posrkala jih vase.

Iskala sem te
čez poljano sem tekla
tja daleč do reke temne.
Nisi bil tam.

Iskala sem te
šla daleč po cesti
do gozda, malo v hrib,
skoraj do hiške.
Nisi bil tam.

Speni se v zrak,
v simetrijo valov,
v os vrtincev.
Spodjedaj obale,
v pesek,
v kamne,
v skale.

Vse barve si vzemi,
in vse odseve.
Vsega si nalij.
In potem ta vrč
izpij do dna.

Ko dan se prevesi v večer
obdane me ura nemirna
ko zarja nadene mestu okvir
prirpavljam se na pota večerna.

Upam da srečam ljubljen pogled
v množici glasnih mimoidočih
usta nemočna so en sam nasmeh
ko plamen svetleči je v tvojih očeh.

Med dva ognja sem razpeta
ne tu ne tam do konca izživeta
ne noč in ne dan
ne resnica, ne san
sema sama s seboj
in vendar s teboj
ko pa tebe več ni
se vse razbeži.

Želim si nazaj
med znane planine
želim si nazaj
med mile spomine

V žaru poletja
ko lipe cveto
v žaru najlepšega cvetja
oko mi je tako žalostno.

Sem daleč od doma
in daleč od sreče
sem daleč od češnje domače
ves čas se počutim kot hroma.