Videz. Spomin.
Nekje sem te že videl.
Vest, barve, obleka...
Kdo si? Iz kod si?
Lepa si.
Vem, da te poznam.
Ti.
Ljubezen večna.
Ostani ali pojdi.
Vzemi me ali osvobodi me.
Ohranil bom le spomin na najino zadnje srečanje.

Skuham si kavo
ekstra sladko
jo obogatim še z
mlekom in smetano...

kaj morem
ko pa brez skrite norosti
je kava grenkejša.

Sestavine:
ISKRENOST, VESELJE, RADOST
(so občutki, ki iz vsakogar izvabijo nasmešek)
UPANJE, VERA, OPTIMIZEM
(so stvari, ki pokažejo, da bo prihodnost lepa)
DRUŽINA, PRIJATELJI, DOBRI LJUDJE
(so tisti, brez katerih v življenju ne gre)

Navodilo:
Zmešam vsega po malem,
dam za nekaj časa v pečico,
tako da je skorja rahlo rjava.
Vzamem iz pečice in pazim,
da se ne opečem.
Še toplo razrežem na koščke
in TI ponudim.
Uživaj SREČO.

Kri. Križ. Krik. Kričeče.
Kužna kača kuje krsto,
ki kasno kaže kmetu kost.
Krščenec kurbe klečeče
krade Kajnu kot.

Mesec muči mučenike mesta,
mlati modrece, moleduje močnim.
Miza, mastna - motna,
meče meč motni mori.
Mora meša mite medse.

Slast skakajoče sika,
sledi so srečne,
seznam sodeluje s smrtjo,
sekata slavo, sloves, srd.
Skupaj, skopuhi. Skupaj s smrtjo.

1. Ko stisnes
medeka k
sebi ga
vedno poljubi.

2. To vem,
da bo
znal tvoj
mali medek
zelo cenit.

teman oblak mu je srce zakril
ostal je v temi obsijan
z mesečino njenih vek,
izgubljal se je sam
v njenih modrih očeh,
v katerih trplenju je ugotovil
svoj kvaren vpliv
in pristal na tleh.
želel si je biti vsaka njena solza;
se v njenih očeh rodit,
na njenih licih živet
in na tvojih ustnicah umret*

Najina noč

Le nasmehnila se je.
Oči , ki so se ji zalesketale,
so me objele kot mesečina,
najina koža je postala žametna...

Kakor neustavljiv požar,
se je preselila v mene,
vsak delček v naju se je vnel,
ustnice so se nama zlile v eno.

Že čez nekaj trenutkov,
delčkov minute ena sama želja,
da bi tisti trenutek trajal večno,
opojnost , kot da lebdiva...

Potem se je v nama razlilo,
naju pa je prevzel mavričen občutek,
prijetna telesna opojnost, sprostitev,
pričakovanje, resničnost vzeta iz sanj.

Kot zvezdno nebo, zvezdni utrinki,
sva našla, občutila neskončnost,
kamor naju je popeljala igra teles,
ko se je plamen spet spremenil v žar ljubezni.

Vrste oljk, vmes posušena trava,
kot slamnato pokrivalo. Kava
na mizi odvrne motren pogled,
ki kmalu neznano kam odtava.

Zasidrane ladje migetajo,
kot nočne kresničke. Preletajo
jih vedno sestradani galebi.
Ribiči si ulov obetajo.

Plavali sva dolgo, kot vzporedni
par. Izbuljene oči, izredni
gibi. Kvadratna igra pri želvi
in krožni morski val, neposredni.

Vidim daleč
v preteklost
vidim zvezde
ki jih več ni

Vidim daleč
v prihodnost
vidim zemljo
ki je več ni

Vidim daleč
v sedanjost
vidim tebe
ki te več ni

Braun
Phillips (Philishave/aftershave balhsam)
Wilkinson
Gilette (sensor excell)

1.Ko te
objamem, sem
vidieti srecna.

2. Ta objem
mi pomeni veliko,
ker vem,
da vedno
moja prijateljica.

Pridi na Betelgezo
na čaj iz meteoritov
zaplavaj v misteriozni kozmos
razpri krila
naj te odnese daleč
do Venere
v spalni srajčki
do Jupitra
ki igra trobento
do konca
                     neskončnosti.

Ležim pod drevesom
zagledam deteljo
s štirimi peresi
izza ovinka
pride pes
in se poščije name.

Za ovinkom
in dvakrat na levo
postoji bleda senca
tistega
trenutka
ko sem bil
še tam.

Ni lepšega od miru,
samote, ko se svet ustavi.
Ljudje upočasnijo korak,
dih tekačev se umiri,
govor "velikih" se upočasni.

Besede in ljubezen in veselje.
Zmečkam jih v kepo,
ki je cmok v grlu.
Zvežem jih s pentljo pogledov na uro.
Nekaj ti imam za povedati,
a ostanem tiho.
Nemo sedem za mizo
in pišem skozi meglo
pišem po dišečem papirju
verze skromne
in vanje prepletem trakove bolečine.
Pustim jih vpletene med verzi,
ker jaz jih nočem.

Če bi imela krila,
bi zlezla na najvišjo pečino
in se pognala daleč, visoko,
da bi padec trajal čim dlje,
z zloženimi krili bi kot puščica
hitela svojemu cilju v objem
in tik pred razprtjem ugotovila,
da ljudje nimamo kril
s katerimi bi ubežali neizbežnemu.
Imamo le krila,
s katerimi upočasnimo njegov prihod.
In videla bi, kako je bilo vse zaman.