Ali veš kje si ti?

Najdem te
na robu koledarja
zapisane začetnice
tisti dan
ko imaš rojstni dan.
Najdem te med
spletnimi naslovi
moram prav iskati,
ko pa se dodajajo
novi in novi.

Beli šum televizije je predstavljal
zvočno kuliso vsakdana,
ugnezdenega v njegov lajf.

Klikanje je odmevalo po sobi
med brnenjem ventilatorja,
ki je hladil mašinerijo,
neutrudno že tedne,
medtem ko se je na gumbu SHUT DOWN
nabral opazen kup prahu.

Tudi sam sem bil v parku.

Bili so griči za griči,
vsak s svojim imenom,
križi iz ugaslih obcestnih svetilk,
ko sem prižigal cigareto za cigareto
in na koncu zalučal škatlico v koš.

Meglena drevesa in vzkliki dijakov
so v meni obujali blede spomine.

Ujela me je gosta tema,
zagrnila me je temna noč.
Molitev ne pomaga več nobena,
vanjo tonem ves tresoč.

Utesnjuje in objame
me praznine gosti nič.
Zmeraj bliže iz daljave
pome gre temè birič.

Je čisto blizu že,
pozna moje ime -
- "Herr Himmler!", zove me,
o grešnik jaz, gorje!

Za roko vodi me, pošastno, sopihajoč;
v brezno črno
z roko v roki
potoneva v noč.

Mučim te -
moj Ljubi -
da kričiš,
ker jaz
ne morem.

Hvala ti.

Ljubezen, strah, sočutje
Hranijo nam noč
Pridejo razčistit z nami
Nam pokazat svojo moč

Skriti kraji se nam kažejo,
Kar nočemo vedet nam na pladju dajejo
Da sprejmeš jih moraš proč
Od stvarnosti vsakdanje v svojo noč

Potrebovala sem
bolečino pogleda
upadlo lice in
dotik roke starca
z umazanim plaščem
pred razpadajočo hišo
da sem doumela
umetnost življenja. 

Povej, me ljubiš?
Saj veš, da te.
No, povej kako!
Saj veš, tako zelo.

Zakaj ne poveš sam?
Ko pa veš, da ne znam.
Kako ne znaš?
Pa saj me imaš,
že leta sem tu
»v dobrem in zlu«.

Kostanjev drevored
se je prepuščal vetru.
Stuljeni listi so dušili ječanje
bohotnega bodičevja. Na vlažni travi

je

ležala samo še kakšna odprta ježica.
Spomin na skrita pasišča rumenkasto
belih socvetij mre, ti so že zdavnaj
postali
sladkoben med.
Domehka

Kaj počnem?
Kaj se grem?
Ljubim X,
vem, ne smem.

Misli o X  polnijo mi glavo,
žrejo pamet zdravo,
spati ne pustijo in
me morijo.

MORJE JE BILO RAZBURKANO,
SMRDELO JE PO GNILIH RIBAH,
SLAŠČIČAR JE PRODAL VES BUREK,
OSTAL MU JE LE JOGURT,
PARKIRIŠČE JE BILO POLNO,
BLIZU NAJU JE BIL STAR PAR,
ON SENILEN, ONA V MENOPAVZI

SKUHALA JE OMAKO
IZ PARADIŽNIKA IN ČEBULE..
PAŠTA JE BILA V SKLEDI.
PRIPRAVIL SEM PIJAČO.
MOJO JE ZLILA V ODTOK
Z OSTANKOM VODE
V KATERI SO SE KUHALI ŠPAGETI...
POMISLIL SEM NA PIJANE PODGANE

V parku v senci dreves
med cvetjem dehtečim
sva pustila najine
spomine.
Sprehodi neskončni
užitek dveh teles
in boleče spoznanje
da vse mine.

Prepusti se vetru,
da te povzdigne _
vse do sonca
(in tam se sežgi).

Samo zame.

Naj pade pepel na
zemljo _ da
naju ta združi
(kjer kri ne more).

Kvačkam verižice misli,
na koncu verza
združim v krog.
Vzorčke kot slike leteče,
potrpežljivo lovi jih srce.
Misel pod zanko bežečo
snuje v potu besed.

Noč,
prečuta na lovski preži,
prva, druga, tretja...
še veliko jih bo.

Prihaja zima.

Vse je bilo pod oblaki.

Zaprli smo dežnike
in našli kaplje, težke kot vesolja.

Tega dne smo se zavedli,
da preprosto mora obstajati
neprekinjen tok energije
navzdol v kraljestvo.

Sem mož ledeni,
a ne po volji svoji,
ustvarili so oni me, ljudje,
katere ljubil sem, a oni mene ne.

V kristalni tu palači dan na dan samevam,
mi mraz je, a tegobe ni
saj srce že zdavnaj je spoznalo
da iz ledu palače izhoda ni.

Le enkrat samkrat se zgodilo je,
da močno sonce zasijalo je,
predrlo obzidje je ledu,
utrlo pot je upanju.

S kuhinjsko krpo,
pokrijem
testo iz besed.