Dežna kapljica ti padla je v oko,
»joj« sprašujem te: »ali je hudo?«
Pomežikneš mi in rečeš,
»v redu sem, brez strahu.«
Kapljica spolzi ti
preko noska,
mehkih ustnic,
do vratu.

Nežno boža tvoje prsi in
v temi skrije se,
oh, kako je krasno
to življenje kapljice.

Prevedi me
v jezik ptic
in tišino kamna
poimenuj me
da me boš prepoznal

Svobodna, kot ptica na nebu,
a vendar v kletko resničnosti ujeta.
Še vedno želim leteti
in svobodo doživeti,
a vendar v verige tesno zapeta
na trdna tla pripeta.

Polomljena krila
nad tlemi so razpeta
v tisočere solze
lica odeta,

Tiho na osojni strani
gozda gine hrast.
Dan na dan mu grmičevje
tiho krade rast.

Tiho poleg njega v zemljo
pade želod trd.
Majhen hrast iz njega vzklije
tiho raste v smrt.

Bolj za šalo kot zares
peljala sem se do nebes
pa saj to ne more biti res
bila so polna čudnih zvez.

Še najbolj čudno pa je to
nič lepo se mi ni godilo
saj tam nikogar ni bilo
ki kdaj z mano tlačil je zemljo.

Zlatožaren list
se je dobrikal soncu.
V zadregi je kazal
vzporedne žile,
vse prečne proge
pa so ga potiskale
k tlom.
Ni se vdajal žalosti,
zaganjal se je
močneje in vse
glasneje žvižgal.

I.

Čakam te,
nedolžni mesija,
ogrnjen v bleščečo molitev,
čakam te s težkim bodalom.

V kakem nalivu,
ko blato grabi po tvojih stopalih,
čakam nate v kakem nalivu.

Blesk se je izgubil
oči so se priprle
srce je prenehalo biti
(zdi se kot da stoji)
tako me v duši boli
tako me v prsih ščemi
tako mi v glavi šumi
da imam orošene oči.

Pred mano ves ponosen stoji
svet ledene kraljice.

Hrepenenju se v nebo zahoče,
nad zvezde in še čez;
proti Orionu, kjer izvir je sreče,
le korak sem do nebes.

Tja me vodi zvezda stara,
okoli nje se Àkslop tvoj planet vrti;
Betelgeza, orjakinja je prava,
tjakaj srcu se mudi.

Tam nevidni se popotnik iz nebes spustim;
Na planetu tvojem, tam pristanem,
v mestu Wókark, kjer za hip postanem,
ves od sreče zadrhtim.

Gledam v ogledalo.
Gola glava in
obraz kosmat.
Ti si prelepa.

Ti si sonce.
Ti si luna.
Ti si roža.
Jaz sem grd.

Ne čutim več telesa,
Ne čutim več srca.
Mraz me grize do kosti,
zaprl bom oči.

Sanjal bom O...
O toplih dotikih.
O ljubečem glasu.
O sladkem vonju.

Tako majhna vendar boli,
odpira notranjost, srce,
pekoča kot ogenj,
grenka kot pelin.

Ko se posuši,
je kakor jutro,
kot nov dan,
poln pričakovanj.

Napisal pesem bi, morda sonet,
ki spremenil bi se v najlepši cvet,
a krila, verzi kot da ne dajo poleteti,
čustva vsa v pesmi se razpreti.

Spet bom hodil po gozdnih poteh,
na travniku nabral cvetic, marjetk,
jih poklonil, daroval prijateljem v srcu,
iz njih zvabil nasmeh brez lažnih upanj...

Kaj pa če me bodo okarali,
me ošteli da jih pozabljam...
Res sem zaživel v svojem svetu,
se zaprl tako kot školjka, obmiroval.

Ledeniki opazujejo
medplanetarne razdalje,
so nemi piloti zemljine poti,
krmarijo skozi eter s hitrostjo,
ohranjajo moč zaletne moči.

Občutki pogledov so nam enaki,
začetek čustev se začenja pri njih,
oči nas seznanjajo z dušo človeka,
ga pretehtamo kot močen vdih.

Kozla imam,
da mi ni treba kositi trave
(niti skrbeti za njegovo kosilo)

da ga lahko zmerjam
(in ni užaljen, saj mu je tako ime)

da zvalim vso krivdo nanj
(in on to, grešnik, mirno prenese)

da pijem na njegov račun
(vsaj pri čeških pivovarjih) 

Imam ga, da lahko rečem:
"Balog, evo ti ga na!"

Običajno mesto
in vsi ti ljudje
ki sploh vidim jih ne
temotnost prostora
pogoltne vase
moj strah
sij jesenskega sonca
osvetli milino
v tvojih očeh.

Za cilj si vzemi luno, če padeš, še vedno pristaneš med zvezdami !

V samotni temni noči
odplavale so moje sanje
pošle so zadnje mi moči
da bi še kdaj verjela vanje.

Odšel iz mojega si mi življenja
zdaj počutim se tako sama
preplavlja me temačni duh trpljenja
zakaj - saj ničesar ni bilo med nama.

Sluzasto zeleno
milo
ki diši po
morskih algah
po grdih
kačastih tleh
se je vse
razlilo.