Brez volje občudujem vse, česar ne razumem. Lepota tega neskončno sije, napaja vse čudeže skrivnostne, medtem ko moj jaz mineva navdihnjen od lepote dneva. Brez volje občudujem samega sebe v vesolju ko blodim kot v sanjah proti neznanemu planetu, kjer meglene oči vidijo le nedolžnost in osamljenost, ki sploh omembe vredna ni.

Utapljam se
v večernem soncu
polnem nevidnih senc

brez obraza
ne zaznam jih več
jih je toliko, da
počasi tonem v njihovi črnini,
ki mi leze v oči,
gleda v ušesa
zastira slepečo oranžnost.

KO SMEH SE V SOLZE SPREMENI,
KO Z NAPETOSTJO ZRETA SI V OČI,
POSTAVI RESNO SI  VEČ VPRAŠANJ
TER NAJDI ODGOVORE ZANJ.

KO TOPLINA POSTANE HLAD,
KO NE SLIŠIŠ VEČ IMAM TE RAD,
POSTOJ IN GLOBOKO ZADIHAJ,
ZBISTRI GLAVO, ROKAVE ZAVIHAJ.

ŽIVLJENJE OD NAS VELIKO PRIČAKUJE
VSAKDO SKRIVNOSTI SVOJE V ZVEZDE KUJE.
KOMAJ USPEMO SAPO ZAJETI,
ŽE MORAMO NOV DAN ZAČETI.

ČE ŽELIMO CILJE DOSEČI,
NE PUSTIMO SE OPEČI,
NAJ PRETEKLA LETA KAR GREDO,
NAJ PRED NOVIMI NASMEHNE SE OKO.

NA KUPE POGUMA JE POTREBNO ZBRATI,
VELIKO STRANI NA PAMET ZNATI.
VSE ENKRAT SE POPLAČA,
KO ŽIVLJENJE USPEHE NAM OBRAČA.

VSAKA SOLZA, KI ZDAJ POLZI
ZADNJA NAJ BO
ROBEC BRIŠE NAJ OČI,
IZGINEJO NAJ ZDAJ SKRBI.

KONEC JE ZGODBE,
ŽIVLJENJE SE NADALJUJE,
NAŠLA O TEBI SEM PRIPOMBE,
SRCE ZATO NAJ DALJE PLUJE.

VELIKO TRUDA JE BILO,
ROKA MI DRHTI,
POZABIVA ZDAJ NA TO,
POJDI IN PRI NJEJ PRESPI.

Podvajanje do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.

Vse za potomca po zgledu vodomca.


Še huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni dolgovi.

Nenasitno ko vodomca strmoglavita potomca.

Kako naj vam podarim modrino neba, širjavo morja,
vse tisto, kar lahko odkriješ v globini srca?
Zastonj vse bogastvo narava ti daje,
človek v svoji borni svojini le malo v zameno ji daje;
doklej, doklej, doklej?

Zato naj nihče se ne skriva za lastno ogrado,
ki zastira pogled na nekoga z dvignjenim prstom ob cesti.
Kako majhen je človek v primerjavi z dobrotljivo naravo.
Da, ta, ki ravnodušno gre mimo;
doklej, doklej, doklej?

... Ker ne najdem te v pravem svetu, iščem te na internetu.

Pesem škržata
z nasmehom sončnih žarkov
razvnema hraste.

Na papirju sva; dve premici,
različni, a vzporedni.
Brezkončni, breztežni.
Potekam ob tebi, sledim ti,
včasih te hočem tako zelo,
da se skoraj preslikam vate.
Včasih se mi že malo meša.
Potem se spomnim,
da sem samo premica,
kot megla sledim ti - bežeča,
zabita premica.