Svet se mi ruši, jaz nisem ti, verjemi mi. Črne misli, narobe vse, podpri me! Hočem graditi, pa ruši se mi vse, potrebujem te, PRIJATELJ

Sprehajam se po sencah neživetih zgodb,
ne da bi si izbirala poti,
ne da bi se videl cilj, ali začetek,
ali odsev na drugi strani slike.

Zvečer, ko vse se umiri,
lovijo me mrakobne sanje,
ne spomnim se, da bi jih kdaj klicala,
da bi želela, da so tu.

Iskala bi odgovore in smisle,
pa krožim okrog praznega prostora,
kjer še vprašanja niso našla mesta,
in tako nikoli nič se ne zgodi.

Dvigujem si zavest
iz prepadov umskega nasilja,
saj ne pozna meja
v poteh krvavega ožilja.

Me hrani vest,
ki z rojstvom mi je dana,
jo čuvam za prekletstva,
katerih hlad je kot jutranja slana.

Boš ti tisti, ki bo s poljubom brisal bolečino?
Tvoj poljub bo skril željo po njegovem.
Osrečil me boš, pa čeprav le za trenutek.
Naredil me boš svobodno in hkrati ujeto.
Vodil me boš naprej v odvisnost,
ko te bom potebovala,
da boš zame srečo risal,
ker sama več ne najdem njenih barv.

Ti tamala ti,
ki tako všeč si mi,
ti ljubezen moja,
ki tako te rad imam,
ti, ki s tist'mi mi
modrimi očmi
vztopaš v vsak moj dan.

Ti, ki s tistim mi nasmehom
vedno znova dah vzameš,
ti, ki ko me objameš
in k sebi me vzameš
misli čist mi zavrtiš
in v norost me spraviš.

tamala ti
jaz pogrešam te
tako močno
da sploh ne moreš mislit si kako.

Ko te ni
življenje moje prazno je.
Ko te ni
vse ustavi se,
ker čakam te.

Veselje
ponovno občutim
ljubezen
prikrivam vse dni
lepoto
okolice čutim
spet mirno
prespim vse noči.

Rumeno sonce nad streho gozdno.
Rumeni žarki skozi gozdno nebo.
Padajo nežno na zemljo utrujeno.

Spokojna tišina boža zemljo.
Zeleni mah posluša tiho –
glas, ki prebudil bo jutro.

Včasih te trofim, ko z belo lučjo,
v noči nam svetliš dolino lepo
Z leta v leto gosteje se zdi,
vedno hitreje svetli in bledi,

življenje na starost si takt mi navil
namesto da sprostil bi in umiril
z vsakim udarcem me je manj
z vsakim udarcem ostajam bolj sam

luna na nebu pa kar še gori
pol četrt včas cela se zdi
daje mi moč in milino samo
da človk za trenutek pozabi lahko.

megla, ki vzdiga se
plaho v dolini
kot lepo odzadje za zgodbo
ko zgodba,ki pod nogami se odvija mi

lahkotno nežno nezavedno,
pomnim le malo tega
kot vsak začetek na tem svetu
tud v to življenje sva tako pršla

vsak tacala po svojih sledeh
oba probala srečo ujet
ko končno mela v rokavu jo
ob meni blo je tvoje telo