Povprašal bom oblak,
na nebu plava nad menoj,
le kam pot popelje ga nocoj,
da zvezd mi ne prekrije,
mojih poti v noč zakrije.

A dežne kapljice rosijo,
visoko v gorah, planinah
v sneg se spremenijo,
poti prekrilo kot da jih ni,
morda vrhove sneg krasi.

Jesen se poslovila,
prihaja hladen veter že bo zima,
če sonce našlo bo dovolj moči,
da zasnežene gore z žarki razvedri,
ko v dolinah še listje šelesti.

Živim v čudnih časih, so nerazumljivi,
reklam preveč, čeprav so zapeljive,
TV ponuja vseh arcnij na kupe,
da izpolnijo mi prazne upe.

Odpravljajo kar vse tegobe,
odkritosrčno, brez vsake zlobe,
da čakanje pri doktorjih bo krajše,
se z nimi vse ozdravi, živeti spet bo slajše.

Spet iščejo se krivci , času da poseben čar,
denarja nikomur nezasluženega v dar,
sodišča že iščejo vse nepridiprave,
žive med nami, morda le dar narave.

Veselje, sreča in smeh do solz.
Soba napolnjena s pozitivno energijo.

Dan za dnem.
A, ko odideš,
ostanejo le turobne stene,
prazna postelja in
vonj tvojega parfuma.
Še tvoja senca izgine.
Ostanem sama.
V temačni sobi.
Prazni.
Ostanejo le žalost in solze v očeh...
Ostane le spomin...

Ko v šoli sedim,
misli moje letijo k tebi.
Po tvoji ljubezni hrepenim,
in želim si te ob sebi.

Hočem te,
a nemorem te imeti.
Dala bi ti vse,
a lahko si je le želeti.

Težko je verjeti,
se željam upreti.
Hočem se zadreti,
da zelo rada te imam,
in brez tebe več živeti neznam.

Spet čuti srce.
Čuti nekaj drugega kot pomankanje in bolečino.
Spet čuti srce.
Čuti toplo in bližino.
In se odtaja počasi v njegovo dlan,
začenja zaupat,
da se njemu lahko predam.
Spet čuti srce.
Nova ljubezen celi stare rane,
vendar spomin in strah ostane.

Kaplja za kapljo.
Plak, plak.
Kaplja za kapljo
je čistila zemljo,
sipirala umazanijo v globine.

Jaz pa sem poslušala
kapljo za kapljo.
Plak, plak.
Bi umile tudi mene ?

Koliko lažje je živeti, če ljubiš ta svet.
Odženeš ves odpor s svojih ramen.
Osvobodiš širno ljubezen v sebi.
Spustiš sovražnost v nebo.

Usoda je tako hotela...
Usoda je tako želela...
Preklinjam te sonce, preklinjam tema.
Preklinjam ljubezen,
ker bila je le žejna sla.
Sla egoizma, sla belih narcis...
Preklinjam te ura,
preklinjam ta dan,
preklinjam te mojster ukan.
Trgam in grizem,
param in režem, tebe, nevidna zanka.
Hočem svobodo,
hočem utrip.

Žereš piješ, se ga vliješ in nato v trugi zgniješ.

Če je 0 = vse in če je konec, nekaj kar je neskončno, potem nočem nič od tebe in hočem da se vse ne konča....