Gledam svoj odsev v zrcalu,
želje so zbledele, pogum je izpuhtel,
moj obraz se je izgubil v sivini,
čas se je zarezal vame in upanje mi vzel.

Nimam,

lahko vzamem,
a ne morem vzeti.

Ker nočem izgubiti.

Potopila sem se vanjo.
Dotika se vseh mojih čutov,
popolnoma mirna lebdim v njej.
Vem, da sem tam, kjer moram biti
in ničesar drugega si ne želim.
In ne izgubljam ničesar več.

Govoriš in misliš da slišim.
Sedim in se smehljam,
v mojih zenicah pa divja...

Izbiram trenutek...

Ne vidiš mojih oči,
le redko pogledaš vanje....
tvoj vonj pa me vabi....

Mi lahko kdo posodi očala?
Takšna,
skozi katere se vidi lepši svet.
Nekateri jim pravijo rožnata očala.
Jih kdo pozna?
Jih kdo ima?

Zdi se,
da na vrhu sem!
Pa nisem!
Nisem!

Sedim v mraku..
Z velikanskimi, črnimi krili tema me je prekrila..
Me v temno, nežno svilo ovila..

Rojena iz globine tišine,
tišine, polne kričanja in hrepenenja..
Ta tišina nikoli ne mine,
minevajo le stoletja mladostnega drhtenja..

Devica iz temnega dna Oceana
nalahno plava v temni modrini..
Gladina jo vabi vsa zaspana,
kot ogledalo blešči se v srebrni mesečini..

V temni modrini tonem v neskončnost,
neskončnost drugega sveta, onostranstva;
neskončnost temnega, skrivnostnega življenja,
neskončnost noči, polnih solz in trpljenja,
neskončnost prazne duše in lebdenja..