Odpni svoje misli…
Naj na oblaku, ki se je pravkar izpraznil
odletiva v vesolje…

Misli begajo,
utrujene od odločanja,
ničesar ni čemur bi lahko zaupala,
nikogar ni, ki bi mi rekel, da nimam prav.
Misli begajo,
razbolene od osamljenosti,
ničesar ni, kar bi me ogrelo,

Skrila bi se rada,
pa ne vem kam.
Počela bi kaj norega,
pa nimam s kom.
Pela bi na ves glas,
pa imam zoprne sosede.
Sekirala bi koga,

Pridi.......
nežno vabi misel moja,
v tolmune srčne bolečine,
v lepoto, ki ne mine.
Pridi......
nežno vabi misel moja,
v golo razodetje,

ni vedel da zmore vstopiti.
in izstopiti. bil je kolut in bila je škatla
avstralski skakač
nadaljeval je zaprto igro svojih
prednikov nosil breme ne-odpustiti
ne biti začaran

Letim, letim!     In ničesar se ne bojim!
Poglej, poglej!   In nikar se mi ne smej.
Tik, tak...       Kako velik je naš korak.
Haha, haha!       Le kaj je tu smešnega?
Kka, kka!         Na koncu izgineva oba!

Oh, kaj bi dal
za kup besed,
brez pomena belih cvetlic
pogled, brez namena.

Sive misli, za morje
sivine, skritih brez pomena.

Zunaj je umazan sneg,
začelo je deževati,
nehaj me že spraševati,
kaj od tebe hočem,
saj vendar nič nočem,
le povedala sem,
kar sem želela,
kar mi je na srcu ležalo.

Prehitra je misel
prehitra beseda
prehiter korak

Ujeta bila sva v tančic hrepenenja
in bežnih dotikov nemirnih noči.
Dotaknila sva se v meglici hitenja,
ujela korak sva v svoje dlani.

Iz pipe voda spet curlja,
ena kaplja padla bo v zemljo,
druga se dvignila bo do neba.
In jaz, kam naj se obrnem,
kam bom šla?
Z razlogom, brez razloga,
dušica diskvalificirana.