Zaobrni me
Neizgovorjena.
V neznosno tišino,
v dokončno praznino,
beseda odmrla.

Njene oči so lepše od mojih,
njene dlani so mehkejše
in njena sapa je topla kot maj....
Ne vem kdaj sem ti vzela dih,
vem, da z mano ostal bi še...
le kaj te je gnalo nazaj?

vzklilo je
se razbohotilo
nikoli obstalo

Ga ni čez jutro,
ki vzneseno vstane izpod rjuh,
se obotavljivo zaplete v naramnico spalne srajčke
in se nežno zapelje pod čipke.

Čas kosila zbere vso družino,
kot vsaki dan poprej.
Okoli mize posedijo,
kot vsaki dan poprej.
Prav fino se vsi poredijo,
kot vsaki dan poprej..
Oča, mati, sin in hčerka.

Slovenija, kje iščeš svoje sanje?
Slovenija, od kod zdaj vse to sranje?
Slovenija, kam odšel je tvoj pogum?
Slovenija, kaj zmračilo tvoj je um?
Slovenija, glej kam pamet ti beži.
Slovenija, misliš da nisi kriva ti?
Slovenija, kdo plačal ti bo šolnino?

Na moje veliko veselje
vlak pelje in pelje,
skozi vse letne čase
brez postanka potuje,
mojim željam kljubuje.

Prepuščam se toku,

Hej ti, v lepi obleki
ne glej me tako, kot gledaš sam sebe
brez potrebe –
obuvaš si čevlje.

Ostani doma, prižgi si gretje
da toplo ti bo, ko slišal boš petje

Tisoč in eno noč,
prebedel sem tu s teboj.
Tisoč in ena noč,
mirno poslala me v spokoj.
Tisoč in eno željo,
podaril sem ti kar tako.
Tisoč in enkrat izrekla