v najtišjem mrazu mislim nate
in na tvoje roke...kaj počnejo...
v samoti dneva si mi zadnja muka,
ki jo moram imeti

poljubi jo še zame v snu,
ko ji vabiš solze s svojim dihom,
jo pobožaj nežno,
da umirajoče gine v tvoje bele roke
kako da se srce ne gane...
nikoli zate in nikoli zame

Kdaj me bo zapustil tvoj prekleti klic,
ki od jutra do večera jate ptic
tvojega telesa,
išče moj osamljen bit 

poljubov mehko pest nasuj v copate,
ko se zbudi zavest,
se željno zate jih naužijem
mirno in brezčasno

Danes nekako ne vidim dobro tega sveta,
gledam ga skozi prizmo, ki teče iz srca.
Morda pa je to kar vidim tako celo bolj res,
od vsega,
kar je bilo prej, pa tudi vmes.....
tako se potaplja moja najdražja iluzija, glu – glu....potopila jo je čisto navadna grdobija.

Iz slepega verovanja v dobro
ker je šlo skozi ogenj
lepih reči
ljudje pa jokajo
od lepote in dobrote
nakupovalnega vozička
jahajoč jeklene kobile
plastično elastično

Ob oknu stojiva,
ne rabiva luči,
na steni senca igriva,
v kaminu plameni..

ujeta v strahove in lebdenje        bdenje
iz srca mojega on vzet ne bo nikdar dar
postala le oddaljena sem stvar      tvar
odmev tih in otožno sem zvenenje    venenje




 

Dan deževen, siv, ves tih,
ko se te usmili stih.
Pogled skozi okno, brez besed.
V misliš tavaš v nedogled.

Včeraj zdi se kot nikdar,
čas le sencam je vladar.
Mize, stoli, vlažnost sten