pozornejša
pozornejša na izven-realne dražljaje
čutim glas tujega jezika tujih ust
ne slišim ... le čutim vibracije besed
od kje vse to prihaja?

Tvoja roka mojo boža.
Rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

Boža s prsti in pelinom.
Zdaj kot žamet, spet kot svila.

Prostor me stisne,
ker hodiva narazen.
Ne sediš poleg mene,
ampak malo bolj tam...
Sploh ne vem kaj mi govoriš,
vem, da ne veš kako,
in da moram biti jaz tista.
Res nočem tega in ne morem tako.

Če se tvoje ime skrči,
mi ostane raj.
Zato sem ga cel večer kuhala
skupaj z vinom in klinčki.

Dlje, ko si,
večkrat se spogledata,
ko ti nenapovedana jemlje najdražje
in te pusti samega.
Brez milosti,
čisto počasi
te ropa
in ti odšteva dni.

Samo sedemnajst let
in tri škatle maminih tablet in ena Vecchia.

Čakam pred sobo za reanimacijo.
Vsi me že poznajo.
Jaz pa razmišljam, kako da ne vidiš lepote vetra,
kako ti sončni žarek v dlani nič ne pomeni,
in zakaj so ugasnile iskre v očeh,

Krhek in utrujen je ta obraz
pa vendar pravi:
"O, danes bo lep dan.."
In se pod roko odpraviva na sprehod
okoli klopce.
Počivava, ker vsak dih boli.
Jesenski veter nosi listje, sonce pa je še toplo.

Si znam le s prsti
česati lase. Potem se zmršena sprehajam
naokrog in pozabljam, da ta log
ni samo moj Bog. Lastim si visokopoletno
preletavanje lastovk in skobčev jokavi klic. Preganjajo nas,
drago Veličanstvo. Kje naj spletamo nova gnezda,
prepričani o dobrodošlem vračanju v prva?

Oh. Spet vstajenje padlega
krivoverca, ki je nasilno
pregrizel, oskrunil, zanikal
zarjavele verige in okovje
utesnjenega idealnega sveta.