Svet počasi sestavlja
svoje razletele koščke.
Šibki, ki so postali heroji
so znova šibki.
Zarja suši beton
pod mojimi nogami,
ko neodločen korak
zre v iste slike,
kot vedno, ko
svet počasi sestavlja
svoje razletele koščke
in čaka, da jih
znova razbije.

(Posvečeno Jacquesu Prévertu, vsem levim in vsem desnim)

Treba je biti prijazen,
rdeča nit,
modra nit.

Nož in potapljaška boja,
rdeča nit,
zelena nit.

Že zapadel je prvi sneg,
z njim pokrit je prav vsak breg,
Urh smučke vzame pod roko,
češ smučati ni prav nič težko.

Smuči na sanke naloži
in v hrib vleči jih začne,
da se smučat' nauči.

Poljubljaš me. Kot cvetni listi padajo name. Lebdim. Prižgal si mi dlani. Drsim po tvoji koži. Gorim. Žila utripa v ritmu vzdihov. Najinem ritmu. Dišim. Všeč mi je, dišati po tebi. Poljubljam te.

Veš kaj moj dragi
to je grozno
ta nova moda ni za me
le kje so lepe
tvoje dlake
in kje so tvoji vsi lasje?

Če zdaj se boš
še depiliral
potem bom jaz zaraščena
saj mora biti
kakšen razlog
da sva drugače raščena.

Preden zaspim
ko se vsa umirim
in poslušam nočne šume
ko me boža nežni sij lune
ko se zdi da slišim šepet
tistih duš ki morajo kje trpet
takrat ko je čas za ples nevidnih teles
ki spremlja ga šelest temnih
dreves
v času preden zora napoči
tistem že zdavnaj  po polnoči
prikradeš se tiho ne vem od kod

Všeč si mi,
všeč si mi, ko
ne pospraviš las
iz odtoka.
Všeč si mi,
kadar ne paziš
in si razbiješ nos,
tvoj krvav nasmeh...
Rad ti ližem kri z obraza.
Ch'uis vraiment dégueulasse?

Travnik s plastičnimi rožami.
Za 9,99 mi je dovoljeno utrgati.
Ljubi me?
Ne ljubi me?
Ne vem,
plastike se ne da strgati.

Ena in ena
in ena in ena
in ena in ena in neskončno
in...
Bum - vesolje.
Ena in ena
in ena in pol
in...
Mutacija - življenje.

Včeraj se slovesno zbrala,
ker jih vlada je zasrala,
grupa apatičnih telet,
ki se zjebal jim je svet,
zato so s čistimi možgani,
čisto svežimi, oprani,
začeli miroljubni shod v Ljubljani.