Široko odprte oči
kot širno morje,
kot neskončna širna planjava,
kot sonce
(ki bo padlo v jezero),
kot veter, vedno odhajajoč,
kot mlado srce,

sivi prod
je tišina
je rosa
voda
je življenje
drzno
rojeno iz zvezde

Če zagrneš
poletne zvezdnate galaksije,
da ne vidijo čez preprogo neba,
izginejo še tiste medle sence,
a le na videz.
V resnici se skrčijo
v ljudi,

Preostajajo mi ustnice,
ki sem jih zapisala morju.
Nikjer drugje ni toliko 
   besed in šepetanja,
toliko ljubezni in igranja,
   vetra,
      diha,
   barv,

Tvoja beseda mojo zapeljuje,
jo boža na svili in novo rimo snuje,

beseda je moja kot žametna koža
dehti od strasti, kadar očara jo roža.

Tam, kjer svojim željam branim,

so v tvojih ostale skrčene moje dlani,

tam so ostali moji poljubi,
ki sem jih žgala v tvoje oči,
tam so ostale vse najlepše misli in

E202
vsak nadomestljiv
E953
drobec med miljoni
E543
zakaj me ne pogrešaš

Prišla si.
Ne ti, nekdo drug;
brezimen, neznan.

Zvezan bi se vrgel
v rumeno reko pod rumenim nebom
in žareče bi sonce pestovalo
groteskno napihnjeno truplo
minule zavesti.

Čez zgodnja spomladanska jutra
raztegujem sence,
da hladna srebrna zima,
z rožami z ledenih oken,
boža neprespane sanje.