Začel bom vse še enkrat.
S prvo besedo,
s prvo hojo,
s prvim zlomom.
Trenutek sem zamrznil v večnost.
Zdaj se dolgočasim.

Golo v vazi dežja čaka,
da ga odkrije čudež.
Golo misli, da je provokativno
pa le cvetje upogiba.
Smešno...
Misli, da bo čebela znorela,
ko bo videla gol vrt.

Vdira vame divji ritem,
telo voljno ga objame,
v žilah čutim daljne bobne,
peta ob tla me vso prevzame,
tamburini zazvenijo,
ko mladost me spet povabi,
v nogah slišim melodijo,

ko hodiva vštric
iz naju pada seme

zasejala sva vrt
roj čebel ga obiskuje

Sva svobodna
kot ptice v letu,
ustvarjena za skupni let.
Si to želiva?

Kot potok, ki si utira pot,
je tvoja misel.
Rada bi ustvarila
si svojo pot v mojih mislih …

tiha voda žubori,
in vse ostalo drugo sranje.
Ti nemir v glavi hrepeni?
Krivo je polnočno spanje.

Kot vidiš, se ti rogam.
Ej, ej, zbudi se.

Kar raste bo raslo
s koreninami proti nebu,
z odrezanimi prsti,
z onemelim jezikom
in pesmijo, 
ki ne premore dotika ljubezni,
četudi ji bičaš z naslado.

Aroganca šanka.
Utopim te v žlici samohvale,
Lepo-grda, narejena.

Le za kolena bi te rad držal,
črni mesec, rjavooka.
Za kolena
in še malo višje.

Strah, da ne bom več nikoli napisal pesmi
je postajal vse večji.

No, potem je umrla babica in pokopali smo jo
v njeni najljubši obleki.
Ničesar ne čutim  več, niti jeze!
Sem zapisal globoko v srce in
kmalu potem zajokal kot majhen otrok.