srečen sem, kar žarim,
končno,
pofukal sem... njen cekin.

bi te moral takoj,
prasico,

Častitljiva, spoštovana, že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš, in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce, naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci, ki mesenost ji diši.

V okvir človeških zmot zazrti se učimo, kaj je tam…
In spet iščemo dragulje na paleti tujih sanj…
Drugi pojmi, čudne misli nas usmerjajo vso pot…
Ne vedoč, da smo v zmoti, se oklepamo zarot…

Kraka, kraka, krak,
pozdravlja vrana Kraka,
fantiča Lana,
ki jo pod drevesom čaka.

krneki

Na travniku
in v gozdu živim,
sem plaha in prijazna.
Za svoje mladičke skrbim
in jih življenja učim.

Na glavi nosim roga dva,
na daleč vsakdo me spozna,
če pa kdo preplaši me,
hitro v gozdu skrijem se.

Tega mesta ni na zemljevidu, 
Kartagina sem ljubezni tvoje,
v njem živim kot v prividu,
v pesek skrivam misli svoje.
Nekje na robu sem obstala,
kot da nisem nikdar znala
poljubiti, ne objeti,

Sanjam realnost,
zidam svojih misli korake,
prepleskam črne zidove,
a pustim odtenek slabega,
brez slabega ne bi bilo dobrega,
veselja ne brez žalosti,
zgradim,

Nocoj, obljubim, ne bom nič moril,
Lepo napravljen zate prepodil sem bes,
Po vinu in kapasantih ti pripravim še
Kolač iz svilene rjuhe in dveh teles.