Pred očmi se mi vrti in megli.
Vidim le še neznano luč, ki vztrajno gori.
Meša se mi že od groznega obupa,
glava me boli od samega strupa.

In ti se sprašuješ,
kam te svet pelje...
kako se vrtiš...
če sploh živiš.

Nato me sprašuješ,
če zame obstajaš.
Če v malem obzorju

Začneš iz nič,
vse pretežko se zdi.
Mala punčka v lepi oblekici.

Začaran krog,
namišljeni prijatelji.
Mala punčka v lepi oblekici.

Kdo?
Antropološka bit,
človek-mehanski junak,
z uprego urbaniziranih konj z zlatimi uzdami in svetlikajočimi se kopiti.

Lahko se smehljam
srkam vase vsako tvojo besedo
opojno te božam po dlani ljubezen
v vsakem dotiku trenutka mi vračaš vroče
poljube verjamejo srcu
lahko sem ti odidem pred jutrom skrivaj.Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

V ta svet prišla sem
Iz Resnice,
Pa ne zmorem
Jo uzreti s svojimi očmi…

Me pospremilo je sem
Tudi Veseje,
Pa vendar ne slišim

Strmim v ogledalo, ki odseva
Masko mojega Življenja…
Treščim ga z užitkom ob steno...
Razbije se na tisoč koščkov.
Občutim kako razbila se je maska
Ki dolgo sem jo nosila...
Košček za koščkom pulim iz tal

Odpira se globoko
Neusahljivo hrepenenje,
Delim ga vsem,
Ki ga želijo, z vso zmedo
In vpletanjem
Zaledenelih misli.
Ni bobnov in ne strun,

Danes vzamem košaro in grem nabirat zvezde,
tiste, usodne....
zmečem jih na kup in zažgem,
potem bom lebdela dvajset centimetrov nad zemljo
in žlobudrala uroke,
želje mi bodo kodrale lase,
sanje oblekle belo obleko,