Naj verjamem v nemogoče?
S pogledom me razgaljaš žgoče,
k telesu me tesno priviješ,
nežno popek mi izpiješ,
vroča stegna v strast razkleneš,
v boj z nevidnim se zaženeš....
premaguješ neukročeno,

Svež jutranji piš.
Brzeča množica pričakuje od dneva več.
Mar sanjam,
mar lenobno se mislim nanjo vdajam?
Rahlo majav občutim ljubezen,
grenko spoznanje, da je šla, sladko upanje, da se vrne,
izgubljeni košček poljuba mrakobno obrne.

Od nje, ki je, pijan!

rasteš
v meni si od prvega trenutka
živ, inspirativen
smejiš se, mežikaš mi z očmi
se hecaš
smejim se s tabo
čeprav ne vem, čemu

BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Ugasni svojo luč.
Naj sveti mi druga svetloba.
Ugasni svojo glasbo.
Naj govorijo moje misli,
njíh grenkoba.

Niansa občutij v meni hrepeni po modrini njenih oči,
koprni po njenem dehtečem, opojnem erosu.
Ko zardiš. . .
Obožujem te, ko se mi nasmejiš z rdečico na svojih belih licih,
z žarkom sreče me zasvojiš. 

Ti, opojna substanca, nedovoljeno poživilo.
Nikoli mi ga ni dovolj.
Kličem po še, a kot da mi lahno polziš med sanjami in upi.
Odmikaš se na horizont mojega življenja,
a oko te vendar sluti. 

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) 

Blažen od ljubezni gorim le zanjo, ki s pogledi neti ogenj v mojem srcu.
Gori, gori, iskrena ljubezen le po njej kriči.
Po njenih modrih očeh, ki prebujajo pesem poeta
omamljenega od opojnega žarka dehteče miline, ki veje od nje.

Bodi sreča!

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

So trpke v črnem,
v jablanah bele.

Barvam prosojnost,
barvam besede.

Zdaj so postale
že skoraj prezrele.

Poleti, ptica,
poleti v kraje,
kjer je doma tišina,
kjer je mir sveta,
kjer se razteza večna svetloba,
ki razgrinja oblake teme in para meglo spoznanja.