Napisati je treba pesem sproščeno,
primerno in lično ter nezamorjeno.

Pesem popelje te v dimenzijo,
kjer nove razsežnosti mase dobijo.
Kjer se kamen ob vodo spotika,
zemlja pa iz rastja veselo vzklika.

Pesem popelje te v dimenzijo,
kjer brez vojn in nasilja v miru živijo.
Kjer svobodna je vsaka prav vsaka oseba,
sveta lepoto, barvitost pa pesnik opeva.

Kako bi izstopila
iz tega
vrtiljaka,
ki se nenehno vrti
od enega sklenjenega
kroga vrti
se v nove in nove dni.

Ne morem izstopiti
ne vem če ne znam
ali nočem
ne morem niti
tega narediti
da priznam
da lahkega
izhoda sama
ne poznam.

Pogled me vodi tik izza obzorja
od koder zaznati ni  dotikov teh ljudi,
le gosta masa breztelesnosti se vidi
in moč čustev čutiti je v njihovi temi.

Tam so izgubljeni vsi, ki so prehitro
prešli iz stanja trenutno vzete jim moči,
ne znajdejo se v novem labirintu,
misleč da isti so, le san jih ne zbudi.

Nimam te več...pika.
Včasih boli, a sem velika.
Le pridi spet k meni, ko te zamika.
Nisem sovražnik, ne rabiš umika.
Ljubezen razdajam, moja odlika.

Popolna sva bila, ko sva mesila testo z rokami, oblikovala hlebčke, jih spekla v pečici in hrustljave grizljala v trenutkih, ko sva ukradla kazalce na uri zvonika in za najine grizljaje ustavila promet na obvoznici. Smejala sva se, ko sva se gledala v ogledalu in rekla, kako sva si podobna, le zakaj nisva brat in sestra, ampak ljubimca?

Otroški vriski
Kepe za ovratnikom
Smog v nasmehih

je močna, je varna...
Ljubila te bo
ne glede na vse...
Ko te vzame
za svojega,
se bori zate
in s tabo
do zadnjega...

Rada sva se imela.
Jaz sem rada imela tebe,
ti pa sebe...

@, @, @.
Afne!
Milijarda ljudi piše:
@, @ in le @.
Milijarda ljudi ne bere.
@, @ in afne.
To, da je afnanje,
kar pišem,
so mi rekle afne.
AFNE!

Opustite upanje,
ki se rojevate.
Obupani psi obešajo table.
Pozor, hud laastnik!
Pozor, hud apetit!
Opustite upanje,
ki se rojevate.